V sredo, 6. novembra, je v Slomškovem domu v Brežicah potekal pogovorni večer z naslovom »Vsako življenje je vredno življenja«, ki ga je na pobudo faranke Rebeke Gašparin pripravila tamkajšnja župnija. Dogodek je bil namenjen razmisleku o vprašanju pokopa telesa in zadnjega slovesa v luči učenja Cerkve ter številnim z njim povezanih družbenim, verskim in etičnim vprašanjem. Razprava je odprla teme, kot so spoštovanje dostojanstva človekovega telesa po smrti, pravica do pietete in spoštovanja poslednje volje, vpliv različnih načinov pokopa na okolje, pa tudi vloga cerkvenih dokumentov, drugih veroizpovedi, cen pokopa, relikvij svetnikov ter celo genetskih analiz v razkrivanju zločinov.

Gosta večera sta bila Zlatko Novak in Drago Čepar, raziskovalca in pričevalca s področja obravnavanih vprašanj, slednji tudi nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. Večer je ponudil priložnost za poglobljen pogovor, soočenje pogledov ter iskanje odgovorov na občutljiva, a vselej aktualna vprašanja o življenju, smrti in spoštovanju človeka tudi po njegovem zemeljskem koncu.

FOTO: Jože Potrpin

Vesela vest o življenju po smrti

Kot je poudaril Novak, v Sloveniji v zadnjih letih zaskrbljenostjo spremljamo velik porast žarnih pogrebov in le še redke pogrebe v krstah. Kaj se je zgodilo, da smo se Slovenci tako oddaljili od visoke kulture pokopavanja, ki so jo gojili naši predniki v minulih stoletjih?

Predstavil je dva dokumenta: navodilo O pokopu pokojnih in shranjevanju pepela v primeru kremacije, ki ga je izdala kongregacija za nauk vere v Rimu leta 2016, in pastirsko pismo slovenskih škofov o krščanskem pogrebu, ki so ga napisali prav tako leta 2016.

Zlatko Novak. FOTO: Jože Potrpin

Pokopavanje mrtvih, telesno delo usmiljenja

Naši škofje v pismu poudarjajo, da je smrt sestavni del življenja. Zato bi moralo biti spremljanje umirajočih in pogreb vsega spoštovanja vredno dogajanje. Cerkev pri bogoslužju moli, da se s smrtjo življenje spremeni, ne pa uniči. Ko razpade naš dom bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih. Med osrednja oznanila Cerkve torej spada vesela vest o življenju po smrti. Zato krščansko slovo od rajnih ter pogrebne slovesnosti izžarevajo vero v posmrtno življenje. Pokop telesa v zemljo je najbolj primerna oblika, s katero se izražata vera in upanje v vstajanje telesa. Izpostavlja visoko dostojanstvo človekovega telesa, ki je sestavni del osebe. Cerkev šteje pokopavanje mrtvih tudi za telesno delo usmiljenja. Naši škofje v pastirskem pismu pravijo, da je pogrebno bogoslužje namenjeno tudi tolažbi svojcev in krščanske skupnosti. Upepelitev trupla se ne dotika duše in ne ovira Božje vsemogočnosti, da bi obudila telo. Zato ne vsebuje objektivnega zanikanja krščanskega nauka o neumrljivosti duše in vstajenju telesa. A Cerkev še vedno priporoča pokop teles, saj se s tem izkaže večje spoštovanje do pokojnih.

V drugem delu pogovora pa je Novak pričeval o tem, kako je skrbel in še skrbi za svoje starše v času bolezni in umiranja, pa tudi o trenutkih mamine smrti, slovesa in pokopa.

FOTO: Jože Potrpin

Žarni pokop?

Drago Čepar je v nadaljevanju izpostavil poplavo žarnih pokopov in se vprašal, zakaj, kje je vzrok tega? Pomankanje prostora, cena, vera, okolje. Čepar pravi, da vse to ni slučajno. Zadaj je načrt, načrtovana »moda«.

Pravijo, ni prostora. Slovenijo pa zarašča gozd. Hvalimo se, da smo menda druga država v Evropi v pogozdenosti. Z 87 odstotki upepelitev smo tudi na evropskem dnu. Razlike v cenah niso velike in gotovo niso odločilne. Katoliška Cerkev priporoča pokop telesa. Muslimani in pravoslavni ga zapovedujejo. Poslednja volja mora biti spoštovana. To je človekova pravica. Potem nekateri pravijo, da je to okolju bolj prijazen način. Z vidika onesnaževanja okolja in porabe energije bi bilo treba v resnici to prepovedati, ne pa pospeševati. Pepel je tudi bolj klavrna relikvija svetnika. Posmrtni ostanki so dragocen in pomemben zdravstveni, genetski in pravosodni arhiv. Ko so izkopali truplo pokojnega škofa Alojzija Stepinca in naredili analizo, so videli, da je bil zastrupljen. Sploh je neprimeren in nekrščanski raztros (brez obeležja in spominjanja) pokojnikovega pepela.

Drago Čepar. FOTO: Jože Potrpin

Proti diskriminaciji

Dejstvo je, da se diskriminira tiste, ki se odločajo za klasični pokop, s predpisi in izvajanjem predpisov. Ob naročanju pogreba lahko najprej ponudijo žaro. Samo ob vztrajanju naročnika se potem omogoči pokop v krsti. Mnogo občin v svojih odlokih celo določa kremacijo oseb. Lahko pride do tega, da upepelimo koga, ki si želi pokopa v krsti, ali mu pa celo vera to zapoveduje. To se lahko izkaže kot kršenje z ustavo zagotovljene pravice.

Sedem verskih skupnosti je pred enim letom podpisalo izjavo proti tej diskriminaciji. Od državnih in občinskih oblasti so zahtevali, da zadeve uredijo tako, da ne bo diskriminacije. Tudi zagovornik načela enakosti je vse občine opozoril, naj se izogibajo tej diskriminaciji.

Vsak se nazadnje svobodno odloči. Ampak za svobodno odločitev je treba oblikovati vest, se informirati o zadevi. Mnogi so se Čeparju zahvalili, da je na podobnih predstavitvah povedal nekaj, česar niso vedeli. In se je potem kdo odločili za krsto pri bližnjem. Nič ni namreč narobe, če potuješ proti nekemu kraju in vprašaš nekoga za pravo smer. Lahko si mu samo hvaležen.