Junij je za slovensko skupnost v Argentini mesec spomina. Konec druge svetovne vojne v prvih dneh maja 1945 Slovencem ni prinesel dolgo pričakovanega miru, ampak prav nasprotno. Zaznamovale so ga je s tujo pomočjo pridobljena zmaga revolucije, odločitev številnih za begunstvo, izdajstvo zaveznikov in usmrtitev brez sodbe tisočev neoboroženih mož in žena.

Slovesnost se je pričela z mašo, ki jo je daroval Franci Cukjati ob somaševanju Roberta Bresta in Janeza Cukjatija. FOTO: Marko Vombergar

Sveto mašo je daroval Franci Cukjati, ob somaševanju Roberta Bresta in Janeza Cukjatija. Vsak trenutek te svete daritve je imel poseben pomen: berili sta brala Alenka Jenko in Jure Komar, nekdanja in sedanji predsednik Zedinjene Slovenije, psalm pa Regina Truden, hčerka prisotnega domobranca Slavka Trudna; darove so prinesli sinovi pokojnih domobrancev.

FOTO: Marko Vombergar

Polaganje venca pred spomenikom žrtvam

Po maši so stopili pred spomenik žrtvam, ki že 61 let v tišini glasno priča na dvorišču Slovenske hiše. Pred njim se spoštljivo pokloni vsak obiskovalec, tako preprosti član skupnosti kot tudi najvišji državni mandatar.

FOTO: Marko Vombergar

Pred ta spomenik je predsednik Mladinske organizacije Ivan Urbančič položil venec rdečih nageljnov, ob njem sta stala Slavko Truden, eden zadnjih še živih domobrancev, in predsednik Zedinjene Slovenije Jure Komar. “Spomin, hvaležnost, slava,” je zapisano na spomeniku. To smo jim dolžni za njihova darovana življenja in to gojimo v naši skupnosti. Nič sovraštva, maščevalnosti, zagrenjenosti. Zvok žalujoče trobente se je združil z molitvami za pokojne, nato so vsi skupaj zapeli Mi legionarji.

Predsednik Mladinske organizacije Ivan Urbančič pri polaganju venca. FOTO: Marko Vombergar

Tone Rode na akademiji o pomembnosti spominjanja

V dvorani škofa Rožmana je nato potekala akademija. Navzoče je nagovoril Tone Rode, nekdanji član te naše skupnosti. V svojem govoru je pozval k ohranjanju spomina na povojne žrtve, zvestobi krščanskim in narodnim vrednotam ter k prizadevanju za resnico, spravo in duhovno prenovo skupnosti. Resnica ne sme biti zamolčana, saj spomin daje identiteto, smer in smisel skupnosti. Izrekanje resnice o preteklih krivicah vidi kot moralno obveznost sedanjih rodov. 

Človeku lahko vzamejo prostor, domovino ali premoženje, ne morejo pa mu vzeti časa, vere in vrednot, pravi Tone Rode. Slovenski begunci v Argentini so izgubili domovino, premoženje, a niso izgubili svoje identitete. "Ohranili so vse, kar jim je sveto in zgradili katedralo delovanja in posvečevanja v teh mnogih rodovitnih desetletjih življenja v Argentini— katedralo iz vere, vrednot, zvestobe in spomina, ki se prenaša iz roda v rod," je povedal. Prepričan je, da so mučenci, "ki so v brezna padali z rožnimi venci v rokah ... resnična duhovna velesila slovenskega naroda."

Sledila je uprizoritev njegove pesnitve Maša za vstajenje Slovencev, ki bralcu kaže vso tragiko nerazrešene slovenske polpreteklosti, pogled pa usmerja v vrednotenje in osmislitev žrtev kot viru duhovne moči.  

Tone Rode je pesnik in direktor Družine. FOTO: Marko Vombergar

Umetniško delo nastavlja ogledalo 

Maša za vstajenje Slovencev je pesnitev, molitev, meditacija, tako jo je predstavil sam avtor. Poleg izvirnih verzov vsebuje tudi odlomke Brižinskih spomenikov, Prešernovega Krsta pri Savici, Knjige razodetja. Je prošnja in slavljenje, je daritev in zahvala, občestvo in evharistija, kesanje in vstajenje.

Zamisel odrske predstave in režija je delo Jožeta Lenarčiča, s pomočjo Andrejke Vombergar. Meditacije so brali trije mladi iz naše skupnosti: Štefi Bokalič, Daniela Selan in Maksi Žnidaršič, na odru je pa kot mašnik nastopil Jože Oblak, v spremstvu Ignacija Mazieresa, Ivana Petkovška in skupine vernikov.

FOTO: Marko Vombergar

Spomin ne bo usahnil

Dolga desetletja se na spominski proslavi v Slovenski hiši v Buenos Airesu zbirajo v upanju, da bo spomin na žrtve še naprej živel. Veliko jim pomeni, da je bilo med prisotimi in nastopajočimi tudi več mladih, kar kaže, da spomin ne bo usahnil.

Slovenska skupnost v Buenos Airesu. FOTO: Marko Vombergar

To upanje je letos dobilo tudi bolj konkretno obliko z novelo Zakona o prikritih grobiščih, s katero je bilo določen pieteten in trajen prenos ter pokop posmrtnih ostankov žrtev vojn in revolucije iz prikritih grobišč na ljubljansko pokopališče Žale. Predolgo so mrtvi čakali na to gesto osnovne človečnosti, zato upajo, da se bo pokop čimprej izvršil. Cenijo ta korak k spravi slovenskega naroda in se obenem zavedajo, da bo pot do razčiščenja resnice še strma.