Marija, Jezusova mati, ni prišla na svet z močjo, ki bi jo občudoval svet. Ni imela vpliva, položaja ali glasnosti današnjega časa. Pa vendar je prav po njej Bog vstopil v človeško zgodovino. To me gane. Danes namreč živimo v svetu, kjer moramo biti ves čas vidni, uspešni, hitri in popolni. Marija pa me uči drugačne drže – tišine, poslušanja in zaupanja.

Ko opazujem današnje družine, matere, mlade in starejše, vidim veliko utrujenosti. Toliko ljudi nosi skrite skrbi: strah za prihodnost, osamljenost, napetosti v odnosih, občutek, da niso dovolj. Tudi sama kdaj začutim, kako hitro človek izgubi notranji mir. In prav zato mi je Marija tako blizu. Kot nebeška Mati ne stoji daleč od našega življenja, ampak vstopa v naše najbolj vsakdanje trenutke – v neprespane noči, v tihe solze, v skrbi za otroke, v negotovost pred novim dnem.

Ob njenem rojstvu začutim, da Bog nikoli ne začne z velikim hrupom. Začne tiho, nežno, skoraj neopazno. Tako kot seme, ki raste pod zemljo. Tako kot upanje, ki se rodi v srcu, ko človek misli, da ga ni več.

Zato praznik Marijinega rojstva zame ni le lep cerkveni spomin. Je povabilo, da tudi sama v sebi znova rodim zaupanje, več miru in več dobrote. Da ne bi živela samo od obveznosti in skrbi, ampak iz vere, da me Bog vodi po materini roki.

Ko praznujem Marijin rojstni dan, se spomnim, da prihodnost ne pripada hrupu, ampak ljudem, ki znajo ohraniti mir in ljubezen. 

Brigita Slapnik je iz župnije Preska. Prispevek je bil najprej objavljen v septembrski številki revije Magnificat.