Z duhovno pripravo na praznovanje so začeli že tri nedelje prej in jo končali s tridnevjem pred samim dogodkom. Pri molitvenem bogoslužju pred mašo je sodelovala celotna Vincencijanska družina.

FOTO: Jože Potrpin

Somaševanje številnih duhovnikov, sobratov lazaristov, redovnih predstojnikov, vizitatorja lazaristov Roberta Petkovška, skupaj z upokojenimi nadškofi Antonom Stresom, Marjanom Turnškom, Stanislavom Lipovškom, Stanislavom Hočevarjem, celovškim škofom Jožetom Marketzem, škofoma Janezom Kozincem in Andrejem Sajetom, predsednikom SŠK in upokojenim kardinalom Francem Rodetom je vodil celjski škof Maksimilijan Matjaž. Slovesnost pa so oblikovali še mnogi liturgični in drugi sodelavci z Jožetom Planinškom na čelu.

FOTO: Jože Potrpin

Slomška imamo za svojega

Kot je poudaril v pozdravnem nagovoru vizitator lazaristov dr. Petkovšek, »smo lazaristi veseli, da smemo gostiti letošnjo Slomškovo nedeljo in obenem tudi svoj praznik, 400-letnico ustanovitve Misijonske družbe. Slomšek je lazaristom leta 1852 odprl vrata v avstrijske dežele prav tukaj pri svetem Jožefu. In iz te hiše so pozneje nastale štiri province lazaristov, Slovenska, Avstrijska, Madžarska in Slovaška. Zato imamo danes lazaristi po teh deželah Slomška za svojega, kakor je tudi Slomšek imel lazariste nekoliko za svoje in je z njimi tudi veliko sodeloval.«

FOTO: Jože Potrpin

Uvod v mašo je izrekel nadškof Stres, v očenaš škof Kozinc, pozdrav miru škof Saje. K darovanju sta dar kruha in vina prinesla Tanja in Simon Ozvatič, zastopnika Slomškove in Vincencijeve dediščine. Ob koncu slavja je k pogosti molitvi za Slomškovo kanonizacijo in zatekanju k Slomškovi priprošnji povabil postulator nadškof dr. Turnšek.

Prepevali so združeni zbori in skupine Jožefovega hriba s solistko Andreja Zakonjšek Krt pod vodstvom Primoža Krta. Spremljal jih je Veliki pihalni orkester Glasbene šole Celje pod vodstvom Gašperja Salobirja.

FOTO: Jože Potrpin

Znamenja upanja

Škof Maksimilijan se je v pridigi osredotočil na pomen upanja v svetem letu, vere in dejavne ljubezni, včeraj in danes ob zgledih dveh velikih likih, blaženega škofa Antona Martina Slomška in svetega Vincencija Pavelskega, še posebej v skrbi za uboge.

Škof Matjaž med pridigo. FOTO: Jože Potrpin

Najprej pa je spomnil na besede papeža Frančiška v svetoletni buli 'Upanje pa ne osramoti'. »… Ker smo iz vere v Jezusa Kristusa že odrešeni, lahko živimo v miru z Bogom – in tako tudi v miru s samim seboj in svetom, poudarja Frančišek, s sklicevanjem na apostola Pavla. A okoliščine, v katerih živimo, ne kažejo, da bi svet živel v tem miru, ki ga Bog podarja. Tudi med nami verniki v Cerkvi čutimo premalo tega pravega miru. Včasih se zdi, da se utapljamo v podobnih skrbeh, kot jih ima svet, padamo v podobno logiko imetja, ugleda, oblasti, strahu zase in bojev z nasprotnikom z vsemi sredstvi, kot to počno tisti, ki Boga ne poznajo. Ker so otroci tega sveta, kot je ugotovil že naš Gospod, podjetnejši kot otroci Luči, se laž in zlo uspeta pogosto bolje predstaviti kot dobro in resnica in pritegneta večjo pozornost kot ljudje, ki živijo po evangeliju. Zato nas Frančišek s svetim letom tudi spodbuja, da ponovno odkrijemo in se bolj močno zazremo v znamenja upanja, ki nam jih ponuja Gospod,« je poudaril škof.

FOTO: Jože Potrpin

Teh znamenj Božje milostne navzočnosti, ki lahko okrepijo našo vero, je tudi danes med nami veliko. Za takšna živa znamenja Božje ljubezni do našega naroda in Cerkve se tudi zahvaljujemo z obhajanjem Slomškove nedelje na hribu sv. Jožefa nad Celjem.

FOTO: Jože Potrpin

Za versko vzgojo in malega človeka

In kako sta dala in dajeta pečat zgodovini in aktualnemu življenju našega časa? »Vincencij je živel v nemirnem času pred francosko revolucijo in je leta 1625 na zemljišču avguštinskega samostana Svetega Lazarja v Parizu ustanovil skupnost duhovnikov in bratov, ki so se posvečali ljudskim misijonom in vzgoji duhovščine. Slomšek je postal škof leta 1846, dve leti pred t. i. pomladjo narodov, ko so Evropo pretresali veliki nemiri in vojne. Rušile so se stoletne institucije in države, tudi papeška, rojevale so se nove ideje in vrednote. Slomšek se je zavedal, da mora poglobiti predvsem korenine, tako narodne kot verske, če želi, da bosta slovenski človek in vera preživela. Zato je Slomšek leta 1852 poklical v Celje sinove sv. Vincencija, ki so zaradi svojega dela za malega človeka in socialno pravičnost, postali moteči marsikateri evropski kronani glavi. Zaupal jim je skrb za ljudske misijone, to je za temeljno versko vzgojo najširšega sloja Božjega ljudstva ter skrb za sistematično vzgojo in spremljanje duhovnikov. Kmalu so se duhovnikom v pridružile v velikem številu tudi sestre usmiljenke, ki so z organizirano skrbjo za bolne, ostarele, reveže in zapuščene, rodovitno dopolnile evangeljsko poslanstvo Cerkve. Ti sadovi milosti so bili posajeni na globoko, z evangelijem prepojeno zemljo, zato rojevajo znamenja upanja tudi našem času.«

FOTO: Jože Potrpin

Odkriti Boga v konkretnem življenju

Blaženi Slomšek in sv. Vincencij nam danes kličeta v isti intonaciji kot Jezusova prilika o slepem bogatašu, ki je v zaverovanosti v samega sebe in svoje ugodje, prezrl ubogega Lazarja. Slomšek in Vincencij sta si prizadevala, da bi človeku pomagala odpreti oči, da bi lahko v bližnjem, v svojem bratu in sestri, odkril učlovečenega Božjega Sina in s tem Boga v svojem konkretnem življenju. Prepoznati Gospoda – Vstalega – v revežu, ki je pred mojimi vrati.

Bl. Anton Martin Slomšek. FOTO: Jože Potrpin

Po besedah škofa Matjaža »vsakemu Bog naklanja možnost, da se lahko odloča. Imamo Mojzesa in preroke, pravi Abraham, imamo Božjo besedo, imamo molitev in zakramente, imamo občestvo Cerkve in občestvo svetnikov, pravi Slomšek; imamo reveže, pravi Vincencij.« Končal pa je s prošnjo k Slomški in Vincenciju, »naj nam izprosita poguma in ljubezni, da bomo 'bojevali dober boj' – v ljubezni, stanovitnosti in krotkosti – in dosegli večno življenje.«

FOTO: Jože Potrpin

Po maši je sledila skupna pogostitev vseh udeležencev slovesnosti - vernikov, duhovnikov in škofov.

FOTO: Jože Potrpin