Komisija je v različnih sestavah, zlasti v obdobju, ko jo vodi dr. Jože Dežman (od leta 2005) opravila veliko dela, številna vprašanja pa še vedno ostajajo odprta in terjajo nadaljnje delo ter iskanje rešitev v skupnem dialogu države, lokalnih skupnosti, strokovne javnosti in civilne družbe.

Dosežki in neopravljene naloge

V napovedi posveta sta prireditelja ugotavljala, da je bil na področju, ki ga pokriva vladna komisija za prikrita grobišča, pomemben dosežek vzpostavitev Sektorja za vojne grobove in grobišča pri Ministrstvu za obrambo (to se je zgodilo v mandatu prejšnje vlade), saj se tako prvič vzpostavlja celovit register vojnih grobov in grobišč. V tem času je bil v Ljubljani na Kongresnem trgu postavljen tudi spomenik vsem žrtvam vojn in z njimi povezanih dogodkov, ki pa ostaja nekakšen »torzo«: še vedno namreč nima posvetila. Eden od ciljev posveta v državnem svetu je bil zato spodbuditi odgovorne, da se to dejanje končno uresniči. Posvet je želel, kot v posnetem nagovoru (zaradi drugih obveznosti odsoten) dejal predsednik državnega sveta Marko Lotrič, opozoriti še na nekatere druge neopravljene naloge: zahteven projekt je oblikovanje grobnice s spomenikom za nepokopane mrtve, pred Republiko Slovenijo pa je tudi pomembno prvo poročilo o uresničevanju Konvencije o zaščiti oseb pred prisilnimi izginotji in obravnava poročila OZN o pravicah žrtev zunajsodnih eksekucij.

Video nagovor predsednika DS Marka Lotriča. FOTO: Bogomir Štefanič

Teh in še drugih tematik so se dotaknili predavatelji posveta.

Pobudnik duhovniškega apela

Ker pišemo za katoliški spletni portal, velja med njimi najprej opozoriti na nastop Antona Gnidovca, župnika v Vinici in dekana dekanije Črnomelj. Bralci Družine ga poznajo tudi kot enega izmed pobudnikov in prvih podpisnikov apela, ki je od izvršne oblasti terjal dostopnost še vedno nepokopanih 3.450 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico.

Posvet sta vodila Rajko Fajt, predsednik komisije DS za državno ureditev, in dr. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. FOTO: Bogomir Štefanič

Od oktobra 2022 do prvih dni aprila letos so bile namreč začasno shranjene v garaži kočevskega komunalnega podjetja, kjer ni bilo omogočeno, da bi se jim lahko pietetno poklonili in zanje molili. Tudi s sklicevanjem na ta apel – podpisalo ga je več kot 500 duhovnikov – je ministrstvo za obrambo posmrtne ostanke premestilo iz Kočevja v kostnico pokopališča Lipica v Škofji Loki. Premestitev je sicer naletela na kritike civilnodružbenih organizacij, ki predstavljajo svojce žrtev (glavna ost kritike je v tem, da je bila premestitev izvedena brez jamstev, da ne gre le za novo dolgotrajno »začasnost«, saj še vedno ni določeno trajno pokopno mesto, ki bi morali biti v Ljubljani), po drugi strani pa je res, da je ob škofjeloški kostnici omogočen pieteten poklon. Že zdaj lahko napovemo, da bo roškim žrtvam posvečena komemoracija 8. maja, ko bo v Škofji Loki odprta razstava in predstavljen film o Jami pod Macesnovo gorico in njenih žrtvah (več podrobnosti v prihodnjih objavah).

Človek je postal človek takrat, ko je prvič pokopal svojega bližnjega. Dokler tega ni storil, je bil žival.

Pokop mrtvih na začetku človeškega rodu

A vrnimo se k nastopu Antona Gnidovca na posvetu v državnem svetu. Viniški župnik je poglobljeno predstavil splošno humanistični in posebej krščanski pogled na spoštovanje mrtvih. Antropologi prav pokop mrtvih, poleg še nekaterih drugih imperativov, kot je prepoved incesta, postavljajo na sam začetek človeškega rodu. Človek je postal človek takrat, ko je prvič pokopal svojega bližnjega. Dokler tega ni storil, je bil žival. Žalovanje, pogreb in spominjanje tako spadajo v samo bistvo človeške eksistence, pri čemer ima vsako od teh dejanj svoj globlji pomen, ki se ga ne sme spregledati. To potrjujejo pričevanja že iz starodavni časov, o čemer pričajo znanstvena odkritja, ki sedajo okoli 200.000 let v preteklost.

Tobitova knjiga je vplivala na teološko izročilo Cerkve, ki med telesna dela usmiljenja, kot so lačne nahraniti, žejne napojiti, nage oblačiti … doda tudi sedmo: mrtve pokopavati.

Posebej pa to prihaja do izraza pri judovsko-krščanskem pogledu na pomen in vlogo pokopavanja mrtvih. Župnik Gnidovec je predstavil nekaj mest iz Svetega pisma, ki govorijo prav o tem. Posebej je izpostavil sporočilo Tobitove knjige – njen poudarek je prav v Tobitovi dobroti do pokojnih rojakov, ki jih pokopava kljub kraljevi prepovedi. Tako jim je storil zadnje telesno delo usmiljenja, pri čemer je tvegal življenje. Prav Tobitova knjiga je vplivala na teološko izročilo Cerkve, ki med telesna dela usmiljenja, kot so lačne nahraniti, žejne napojiti, nage oblačiti … doda tudi sedmo: mrtve pokopavati. 

Anton Gnidovec. FOTO: Bogomir Štefanič

Ob pojavu materialističnih ideologij in izgubi vere v Boga se izgublja tudi svetost človeka in dostojanstvo pokojnih.

Neprecenljiva vloga krščanstva

Katoliška Cerkev je to, kar je našla lepega v kulturi narodov glede spoštovanja pokojnih, še nadgradila s svojim pogledom, ki se izraža v obredih in molitvah. Cerkev veruje, da je človek ustvarjen po Božji podobi, da bi na zemlji delal dobro in prišel v nebesa. Iz tega prepričanja izhaja, kot je dejal črnomaljski dekan, tudi odnos do živih in pokojnih: »Človek je bitje, ki ga ni nikoli dovoljeno popredmetiti, niti po smrti. Njegovo dostojanstvo prihaja od Stvarnika, h kateremu se po smrti vrača. Vera, ki je prekvasila kulturo narodov, je skozi stoletja narekovala kar najbolj spoštljiv odnos do pokojnih. Ob pojavu materialističnih ideologij in izgubi vere v Boga pa se izgublja tudi svetost človeka in dostojanstvo pokojnih. Tukaj ne mislimo samo na tri glavne totalitarizme v zadnjem stoletju, pač pa tudi na številne mehke izvedbe, ki poveličujejo kult uživanja, starejšim in bolnim predlagajo evtanazijo, pogreb pa čimbolj minimalizirajo. Kot duhovnik trdim, da se to dogaja zato, ker brez vere v Boga in posmrtno življenje ni mogoče osmisliti niti enega dne trpljenja, kaj šele dolgotrajno prenašanje krivice ali bolezni. Tukaj ima krščanstvo neprecenljivo vlogo, saj je pomagalo ljudem fizično in duhovno preživeti najtežje drame življenja in zgodovine.«

Oče je nam otrokom pogosto z bolečino govoril o teh dogodkih. Nikoli ni omenjal besede maščevanje, ampak samo odpuščanje.

Drama Gnidovčeve družine

Na tej točki je predavatelj vstopil v dramo lastne družine: »Prihajam iz Suhe krajine, ki je izkusila predvsem komunistični totalitarizem. Župnija je pred vojno štela cca. 700 prebivalcev. Med vojno in po njej je komunistična stran pomorila blizu 140 moških, manj kot 10 so jih ubili okupatorji. Vzorec je bil znan. Po grozovitih zločinih nad civilnim prebivalstvom so se ljudje zatekli k okupatorju. Ta jim je dal nekaj pušk. Moški so organizirali vaško stražo, ki so jo komunisti napadli in v enem dnevu ubili 40 moških. Ostali moški so šli seveda k domobrancem in po vojni v Kočevski Rog. Med njimi so trije moji strici. Mojega deda, očeta desetih otrok, so dva dneva pred tem dogodkom ubili na domu. Proti večeru so obkolili hišo in ker je vedel, čemu so prišli, je planil skozi zadnja vrata, vendar je na vrtu že padel. Morilci so prišli v hišo in žena ubitega jim je najprej morala skuhati žgance, šele potem so smeli pobrati očeta. Po vojni so nam zaplenili polovico kmetije. Na zaplembnem listu, ki ga še hranimo, piše, da če bomo delavni, bomo preživeli tudi s tem in 'postali vredni člani človeške družbe'. Oče je nam otrokom pogosto z bolečino govoril o teh dogodkih. Nikoli ni omenjal besede maščevanje, ampak samo odpuščanje. Velikokrat je rekel: 'Vsem sem odpustil, želim jim samo dolgo življenje in pokoro.' Ko se je z osamosvojitvijo odprla možnost obiska grobišč v Rogu, je imel obletno mašo pri breznu do smrti za najsvetejšo moralno dolžnost.«

Anton Gnidovec med nagovorom. FOTO: Bogomir Štefanič

 Pred Bogom smo dolžni spoštovati vse nepokopane, na katerikoli strani, obsoditi zločine katerekoli strani in si prizadevati za spravo.

Spravni koraki

Anton Gnidovec je opozoril na zgodbo svojega kraja in družine tudi zato, da bi z njo ponazoril še tisoče podobnih zgodb slovenskih družin, ki po njegovih besedah »ob plemenitem prizadevanju za pokop pobitih težko slišijo besede, da gre za 'premetavanje kosti'. To niso kosti, to so naši bratje, očetje, sestre, žene in celo otroci. Pri tem želim zelo poudariti, da smo pred Bogom dolžni spoštovati vse nepokopane, na katerikoli strani, obsoditi zločine katerekoli strani in si prizadevati za spravo.«

Gre torej za to, ali bo sedanja slovenska generacija s pokopom vseh umrlih vendarle storila dejanje, ki je najgloblji moralni imperativ, onstran vsake politike in človeških ozirov, ter ponižno stopala po poti sprave.

Slovenska sprava je dosegljiva po poti Avguštinovega izreka: V bistvenem edinost, v nebistvenem svoboda, v vsem pa ljubezen.

Za sklep je Anton Gnidovec navedel, katere korake na tej poti moramo tudi po prepričanju duhovnikov, s katerimi je bil pred nastopom v državnem svetu v stiku, opraviti: »(1) Končna sodba o človekovi krivdi ali veličini ni naša, ampak Božja, ker samo Bog vidi v človekovo srce in pozna stvari, ki jih nihče ne ve. (2) Naša moralna dolžnost je, da pokojne spoštujemo in čim prej pokopljemo. (3) Med številnimi predlogi o kraju in načinu pokopa ima prednost želja svojcev. (4) Začasno kostnico v Škofji Loki je treba opremiti z znamenjem križa in na vidnem mestu napisati, kaj je v njej, ter označiti prostor za sveče in cvetje. (5) Nemudoma je treba začeti konkretno pripravo stalnega pokopnega mesta. (6) Področje Kočevskega roga, kjer so morišča, je treba razglasiti za kraj posebnega pomena in določiti patronat. (7) Vsa dejanja naj bodo v duhu resnice in sprave. (8) Slovenska sprava je dosegljiva po poti Avguštinovega izreka: V bistvenem edinost, v nebistvenem svoboda, v vsem pa ljubezen.«

»Naši pobiti so bili kristjani«

Opozorimo na še en nastop s posveta v državnem svetu, in sicer tistega, ki je v središče postavil pogled svojcev, čemur smo tudi pri objavah v Družini ob obravnavi odprtih vprašanj prikritih morišč in grobišč vedno dajali posebno mesto. Ta pogled je predstavil dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze (NSZ).

Dr. Matija Ogrin. FOTO: Bogomir Štefanič

Kaj torej želijo predstavniki svojcev, zbrani v NSZ, povedati državi Sloveniji ob 80. obletnici pomorov svojih ljudi? »Najprej to, da so naši pobiti bili kristjani, ki jih je oblikovalo evropsko in slovensko duhovno izročilo stoletij. V obzorju tega izročila izvira človekovo dostojanstvo, dignitas homini, iz bistvene predpostavke, da je vsak človek ustvarjena božja podoba. Zaradi tega je človekovo življenje tako enkratno, edinstveno in nedotakljivo. Zaradi tega je človekovo življenje sveto. In zaradi tega so tudi človekovi posmrtni ostanki deležni svetosti, ki jo je nosilo človekovo življenje.«

Spoštljivo ravnanje z ostanki umorjene osebe vključuje tudi etično in pravno obsodbo zločina.

Če je bilo torej človeku vzeto življenje z zločinom, iz tega, kot je dejal dr. Ogrin, sledi več nujnih posledic, ki jih ni mogoče ločevati med sabo: »Najprej, da spoštljivo ravnanje z ostanki umorjene osebe vključuje tudi etično in pravno obsodbo zločina. Spoštljivo ravnanje z ostanki umorjenih vključuje, da povemo imena pobitih oseb; da izdamo uradne listine o njihovi smrti; in da povemo, kaj je bila njihova stvar, zaradi katere jim je bilo življenje vzeto. In, ne na koncu, ker je pomembno: napraviti je treba, kar je le mogoče za identifikacijo žrtev, to je, za prepoznavanje posmrtnih ostankov kot ostankov čisto določene osebe. Če govorimo o dostojanstvu človeške osebe, potem teh stvari ne moremo ločevati. Kosti pripadajo posamični osebi z imenom in priimkom; to ime mora država podati z uradno listino; in nazadnje je treba osebo dostojno pokopati v skladu z željami svojcev.«

Ponavljamo, da želimo, da naše pokojne država Slovenija pokoplje v Ljubljani na Žalah ali na Orlovem vrhu, kjer že je vojaško pokopališče.

Vladajoči preprečujejo pokop

Sorodniki pomorjenih žrtev revolucije, povezani v NSZ, z bolečino občutijo, da skoraj vse našteto še po 35 letih samostojne državnosti izostaja. Veseli jih vsak napredek raziskav, ki jih izvaja vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč, in tudi vesti o dobri upravni podpori Sektorja za grobišča pri ministrstvu za obrambo tem prizadevanjem. Toda ko z ravni upravne podpore pridemo na raven političnih odločitev, je podpore in razumevanja konec, je bil kritičen dr. Ogrin. Tako imamo ekshumirane posmrtne ostanke pobitih, ki so blokirani v depojih, da jih ni mogoče pokopati. Dr. Ogrin je bil glede odgovornosti za to stanje jasen: »Vladajoča politična levica z znanimi izgovori preprečuje pokop žrtev. To je barbarsko. Ponavljamo, da želimo, da naše pokojne država Slovenija pokoplje v Ljubljani na Žalah ali na Orlovem vrhu, kjer že je vojaško pokopališče.«

Toda o načinu in kraju pokopa ter zakaj jih ne pokopati v Ljubljani se vlada z NSZ, ki svojce predstavlja, doslej ni pogovarjala. Še več: ko je oblast ugotovila, da civilna družba, ki predstavlja sorodnike žrtev, enoglasno zahteva pokop žrtev v Ljubljani, ni odprla dialoga o tem, marveč je z enostransko potezo 3.450 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico prepeljala iz Kočevja v Škofjo Loko. Dr. Ogrin je ob tem izrazil skrb svojcev: »Vsakdo se strinja, da je sedanja kostnica bolj primeren kraj za hrambo ostankov pokojnih kakor depo komunale v Kočevju. Vendar nas skrbi, da se poslej dolgo ne bo zgodilo nič in da si vladna politična levica to začasno hrambo predstavlja kot bolj ali manj trajno. Tega ne bomo sprejeli.«

Naši mrtvi so za vlado še naprej izločeni iz slovenskega občestva. Izločeni pa so zato, ker politična levica ne zmore obsoditi zločinov revolucije – kar bi bilo treba storiti s pravnimi dejanji, z zakonom.

NSZ se je namreč strinjala z vladno komisijo za vprašanja prikritih grobišč, naj vlada pred transportom pokojnih sprejme sklep o pokopu v Ljubljani. S samovoljnim ukrepanjem vlade pa so bili svojci po Ogrinovih besedah »izločeni iz odločanja o nečem najbolj našem: o ostankih naših pokojnih, naših ljudi, naših sorodnikov. Nad nami se nadaljuje delitev na naše in vaše, ki jo je uvedla komunistična revolucija: delitev na civilno družbo, ki je upoštevana ter deležna pozornosti, in civilno družbo, ki je drugorazredna in se jo mirno prezre. Taka dejanja niso legitimna, čeprav so lahko legalna. Toda tu ne gre za nas, žive, ampak za naše mrtve. Naši mrtvi so za vlado še naprej izločeni iz slovenskega občestva. Izločeni pa so zato, ker politična levica ne zmore obsoditi zločinov revolucije – kar bi bilo treba storiti s pravnimi dejanji, z zakonom. Obsodbe tega gorostasnega zločina politična levica ni zmožna. Zato njihov odnos do mrtvih ostaja v jedru enak. Z odnosom do mrtvih, ki so bili preloženi iz začasnega skladišča v novo skladišče, v plastičnih vrečah, mi živi pa ostajamo brez možnosti resnega pogovora o pogrebu, se nadaljuje razosebljenje in poniževanje žrtev in njihovih sorodnikov.«

V slovenski družbi se veliko govori o dostojanstvo, toda resnično dostojanstvo se začne z odnosom, ki si ga žrtve umora zaslužijo: s pieteto do pokojnikovih telesnih ostankov, s spoštovanjem do njegove individualne usode, z željo po razjasnitvi okoliščin njegove smrti ter sočutjem do njegovih sorodnikov.

Ko v NSZ pri vladajočih opazujejo odsotnost volje po obravnavi žrtev kot posameznikov (da bi jih identificirali, individualno pokopali, izdali mrliške liste in sorodstvu izrekli sožalje), se s tem, kot je dejal dr. Ogrin, »vsa opravljena dejanja reducirajo na raven tehničnega reševanja težav, kot da bi ravnali z amorfno maso in ne s pokojnimi ljudmi«.

Kje je uradna državna evidenca o žrtvah vojne in revolucije? Kje je opravičilo družinam pobitih za prizadeto gorje?

Predsednik NSZ je v tej zvezi naštel še neopravljene naloge slovenske države: »Kje so zakonske spremembe, ki bi policiji omogočile dolgoročno hrambo genskih podatkov DNA sorodnikov žrtev, da bi s tem omogočili identifikacijo oseb? Kje je uradna državna evidenca o žrtvah vojne in revolucije? Kje je opravičilo družinam pobitih za prizadeto gorje? Kje je lokacija za pokop pobitih?«

Sklepna misel dr. Ogrina je bila ob teh še neopravljenih korakih jasna: »Dokler se država Slovenija ne zmore zakonsko opredeliti do zločina komunistične revolucije, bo pot do vsega tega ne le dolga, temveč bo v naši državi še naprej pešal osnovni čut za razločevanje med prav in narobe, med dobrim in zlim.«

Pester nabor predavateljev in tematik

Omenimo še druge udeležence posveta v državnem zboru (posnetek je dosegljiv tukaj):

Dr. Jože Dežman je govoril o slovenskem soočanju z vojnimi grobovi, grobišči ter vzpostavljanju tranzicijske pravičnosti. Zgodovinar dr. Mitja Ferenc je strnjeno predstavil 35 let dela Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč – pričakovanja, težave, rezultate, izzive, s katerimi se je srečevala in se še srečuje v tem obdobju. Pavel Jamnik, upokojeni višji kriminalistični svetnik, bivši vodja kriminalistične akcije Sprava, je predstavil kriminalistično preiskavo povojnih pobojev: korake do prepoznavanja tega zločina, obseg preiskave in njene rezultate (pri čemer je osvetlil razloge, zakaj teh rezultatov ni mogli biti več).

Dr. Alja Brglez. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Alja Brglez z Inštituta za civilizacijo in kulturo, dolgoletna tesna sodelavka Boruta Pahorja, je predstavila spravna delovanja nekdanjega predsednika republike v obeh mandatih 2012–2022. Naslov njenega predavanja je omenjal tudi dve nedokončani nalogi iz tega obdobja, to sta: 1. pokop vseh nepokopanih romskih žrtev, za katere bi v skladu z mnenjem stroke in zainteresiranega dela javnosti morali urediti osrednje pokopno mesto v Ljubljani; 2. umestitev napisa na »prazni« spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki bi po Pahorjevem prepričanju moral nositi posvetilni napis v spomin na žrtve prve svetovne vojne; na borce za severno mejo in koroške borce; na borce in borke uporniškega TIGR-a; na padle borke in borce narodnoosvobodilnega boja; na žrtve revolucionarnega in protirevolucionarnega nasilja; na žrtve zunajsodnih usmrtitev in krivičnih obsodb; na žrtve za obrambo samostojnosti Republike Slovenije v letu 1991.

Dr. Jože Dežman, Pavel Jamnik in dr. Milan Sagadin. FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Barbara Lampič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je predstavila projekt DEDIVOJ, ki želi okrepiti prepoznavnost in razširiti funkcionalnosti ter uporabo Registra vojnih grobišč. Arheolog dr. Milan Sagadin, član vladne komisije za prikrita grobišča, je govoril o vključevanju prikritih grobišč v slovensko spominsko krajino (predavatelj je ob tem posebej poudaril vlogo Ljubljane kot državne prestolnice). Arheolog dr. Uroš Košir (Avgusta d.o.o.) je predstavil arheologijo prikritih grobišč in njena vloga pri proučevanju žrtev konfliktov 20. stoletja. Dr. Jure Tičar z Geografskega inštituta Antona Melika (ZRC SAZU) pa je predstavil raziskave potencialnih vojnih grobišč v podzemnih jamah.