Anton Markelj je bil po rodu Bohinjec, rodil se je spomladi leta 1939 kot četrti od šestih otrok na Štefanovi domačiji v Bohinjski Češnjici. Komaj deset let je imel, ko je umrl oče, še pred tem bratec in stara mama. »Spomin na otroška leta je trdo delo, povezanost med nami, zaupanje v Božjo pomoč. Delo je najboljša popotnica za življenje,« je dejal za Družino ob 80. rojstnem dnevu leta 2019.

Mornar, gradbenik, duhovnik?

Ob koncu osnovne šole je bil prepričan, da je njegovo mesto v mornarici, a je mama hitro zatrla otroške sanje, saj še nikoli ni videl morja in niti plavati ni znal. V času gimnazije na Jesenicah mu je prišla v roke knjiga z načrti za obnovo slovenskih vasi. Navdušil se je nad gradbeništvom in se vpisal na fakulteto za gradbeništvo. A ko se je ob obisku dveh sošolcev z jeseniške gimnazije v semenišču srečal na hodniku z rektorjem Janezom Oražmom, ni dosti pomišljal: postal bo duhovnik. Še kot biseromašnik se je Bogu zahvaljeval za to najpomembnejšo in hkrati najlepšo življenjsko odločitev.

Kaplan brez posluha in škofov tajnik

Leta 1964 je prejel mašniško posvečenje. Na prvo kaplansko mesto ga prepričanega, da nima posluha, poslali v Domžale, kjer je bil župnik glasbenik Matija Tomc. Vendar priznani profesor kaplanovega posluha nikoli ni omenjal. Prepustil mu je verouk v šestih razredih in moral je maševati, ko je Tomc na koru dirigiral.

Iz Domžal je odšel za tri leta v župnijo Jesenice, od tam pa so ga poklicali na škofijo za tajnika škofa Leniča. Po treh letih je škofu namignil, da želi na župnijo, in se nato leta 1971 za dobra štiri desetletja »odselil« iz škofijskih prostorov.

Zlata doba

Župnija Ljubljana Polje je bila, kot je pravil, »zlata doba mojega duhovništva«. Največ časa in moči je namenil otrokom in mladim. Pregovor »primi otroka za roko in si prijel starše za srce« ga je gnal naprej. Imel je popolno zaupanje otrok, mladine in staršev. Verouk, ministranti, pevski zbori, tudi s prošnjo za pomoč pri cerkvi se je rad obrnil na mlade moči. Daleč naokoli se je vedelo za duhovne počitnice in duhovne vaje v bohinjskih planinah in na morju, kamor je mladino vodil poljski župnik. Sadovi so vidni: v vseh generacijah otrok in mladih je nastalo mnogo parov, ki so si ustvarili družine, šest župljanov se je odločilo za duhovni poklic. V času župnikovanja v Polju je bil 20 let tudi spovednik v semenišču, v pogovorih z bogoslovci je odkril, kot je dejal v pogovoru za Družino, »da duhovni poklici niso sad člove­ških prizadevanj, ampak zastonjski Božji dar«.

Raje kot stavbe gradil občestvo

V času njegovega župnikovanja so iz podružnic v Zadobrovi in Zalogu ustanovili župniji. »Gradbenih stvari pa sem se loteval le, kar je bilo nujno. Srečen sem bil, ko sem gradil živo občestvo,« je poudarjal. Po 31 letih na župniji je nadškofu Rodetu napisal, da se odpoveduje župniji. K temu ga je spodbudilo pismo v škofijskem listu, da župnik ne sme biti predolgo na eni župniji. Devet let je bil nato župnik v Pirničah. Tudi tega obdobja – vmes je postal še dekan, prodekan in arhidiakon – se je spominjal s hvaležnostjo.

Ob imenovanju za ljubljanskega nadškofa pa si ga je leta 2010, Anton Stres izbral za generalnega vikarja. »Služba je odgovorna, je kot predpražnik, vse slabo in grdo se ustavi pri generalnem vikarju. V tistih treh letih mi je zrasel sladkor, začele so se zdravstvene težave vseh sort …« je bil kot 80-letnik iskren v pogovoru za Družino.

»Dano mi je bilo!«

Leta 2014 je postal duhovni pomočnik v župniji Stari trg pri Ložu, bil je tudi kancler stolnega kapitlja in sodnik metropolitanskega sodišča. Še vedno je rad planinaril, njegovo delovno sobo je krasila tapeta s fotografijo njemu drage planine Zajamnik, na katero so ga vezala desetletja spominov. Kakor se gornik z vrha razgleduje po dolini, je s hvaležnostjo za toliko lepih življenjskih izkušenj ponavljal: »Dano mi je bilo!« Zaradi slabšanja zdravja je bil nedavno nameščen v duhovniški dom Mane Nobiscum, kjer je tudi umrl.

Z ljubljanske nadškofije so sporočili, da bo pokojni v torek, 17. februarja, od 9. ure dalje ležal v župnijski cerkvi v Starem trgu pri Ložu, kjer bo ob 14.00 pogrebna sveta maša in po njej pogreb na pokopališču v Babnem Polju.

Gospod, daj mu večni mir in pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru.