Zapri
Iskanje

V hvaležnosti za 30 let

Za vas piše:
Blaž Lesnik
Objava: 17. 07. 2021 / 00:30
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 16.07.2021 / 10:49
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

V hvaležnosti za 30 let

V hvaležnosti za 30 let
Prispeli smo! FOTO: Samo Kham.
Prispevek o tem, kako smo sodelavci Radia Ognjišče obeležili 30-letnico naše države.

Ko smo v prazničnem jutru ob jeklenici previdno sestopali z vrha Triglava, kjer so malo prej plapolale zastave in je bilo na fotografiranje ob Aljaževem stolpu treba kar malce počakati, se je ob utrujenosti krepila hvaležnost: uspelo nam je! 

Razgledi so bili veličastni, segali so daleč, a morje, kjer smo prejšnji dan začeli svojo zgodbo, je bilo zavito v mrčasto kopreno. V glavah so se rojevale različne misli ... 

Pred začetkom poti – še v kratkih rokavih. FOTO: Arhiv Radia Ognjišče.

Koliko je na svetu takšnih dežel, kjer lahko z morske gladine prikolesariš do izhodišča in nato vzpon nadaljuješ do najvišjega vrha v enem zamahu? Kje lahko na takšni poti doživiš toliko pokrajinske raznolikosti, odtenkov zelene barve in prijaznih spodbud v čudovitem jeziku, ki je ohranil dvojino? 

Tri desetletja neodvisnosti Slovenije so bila najlepša priložnost za praznično refleksijo.

Ideja, ki je vzniknila iz lepe izkušnje

Ideja o takšnem načinu praznovanja je vzniknila po uspešno izvedeni Srebrni diagonali, s katero smo trije radijski sodelavci pred dvema letoma ob 25. obletnici Radia Ognjišče v enem dnevu prekolesarili 350 km od Hodoša do Kopra. 

Že takrat smo vedeli, da je to eden najboljših načinov doživljanja pokrajine – kako bi namreč lahko človek bolje spoznal svojo deželo kot peš in kako bolj pristno začutil njeno iz ure v uro spreminjajočo se raznolikost kot na kolesu?

Tokrat smo izzivu dodali planinarjenje, ki je del identitete našega naroda, tako kot naš državni simbol Triglav. Kljub temu da so bili načrti sprva postavljeni zelo smelo, nismo imeli v mislih nikakršnih rekordov. 

V prvi vrsti smo želeli opozoriti na tiste elemente, ki gradijo in povezujejo – kot pozdrav na planinski poti, ko si kljub morebitnim razlikam pogledamo v oči in si zaželimo srečno pot.

Vse logistične zagonetke in tudi trasa poti so se v dinamičnem procesu oblikovale do zadnjega. Najprej je scenarij krojila epidemija, nato razmere v visokogorju, kjer je rekordno količino snega načel šele poznojunijski vročinski val. 

Priprave so zato potekale v negotovem ozračju in z veliko mero zaupanja. Tega je sicer precej načel prvi vzpon, ko smo se dober teden dni pred dnevom državnosti odločili, da bomo preverili razmere, utrdili kondicijo in nabrali fotografski in video material. 

Ker je bila za izhodišče najprej v igri planota Pokljuka, smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali na Rudnem polju in se podali na 18 ur trajajoč vzpon in sestop, ki so ga dodobra zabelila številna snežišča že na poti do Kredarice. 

S pomočjo žarometov s spremljevalnega vozila je bila nočna vožnja bolj varna. FOTO: Arhiv Radia Ognjišče.

Aljažev stolp je bil tega dne še globoko v snegu, na plano je kukala le streha z zastavico. Razmere so se v tednu vročine spremenile in sneg je hitro pobiralo. A varnost smo brezkompromisno postavili na prvo mesto, zato je na koncu padla odločitev, da se vzpona lotimo iz Krme. 

Izkazala se je za pravilno. 210 km kolesarjenja nam je namreč dobro načelo moči, zato smo bili krajše (čeprav čez Kalvarijo strmejše) poti bolj veseli.

Z blagoslovom na pot

24. junija malo čez polnoč smo podvig začeli z blagoslovom župnika Ervina Mozetiča na Markovcu v Kopru, kmalu nato pa smo z zmernim tempom že grizli črnokalski klanec. Nočno kolesarjenje je nekaj posebnega. 

Res je, da v temi pogledi na pokrajino ne ponujajo veliko, a jo toliko bolj čutiš in slišiš, včasih pa pred seboj zagledaš tudi živ primerek, ki te zvoke proizvaja. Seveda se divji prašiči, srne, lisice … niso kaj dosti menili za naš podvig, pa tudi mi smo jih previdno obšli. 

Čeprav so dandanes kolesarske luči že zelo močne, brez spremstva reflektorjev kombija ne bi šlo. Tu nam je prijazno priskočil na pomoč Matjaž Traven iz Kolesarskega centra Krško-Sevnica. Na kolesih smo imeli trije radijci še dva pomočnika, ki sta »rezala zrak«: Rok Gajšek in Samo Kham (ki nas je spremljal tudi na poti na Triglav).

V službo po zajtrk in blagoslov, nato pa naprej

Postanek na radijskem sedežu v Šentvidu po petih urah sedenja na kolesarskih sedežih je dobro del v več pogledih, predvsem smo se razveselili zajtrka sodelavke Tanje Dominko in blagoslova urednika Tadeja Sadarja ob začetku nove etape. 

Prelepa Gorenjska je že žarela v jutranjem soncu, ko so naše noge vrtele pedala proti tisti dragi domači vasi, iz katere je našega velikega poeta v svet speljala uka žeja. Naša prva žeja je imela enostavne odgovore v kolesarskih bidonih, tisto drugo, globljo žejo je gasila Prešernova beseda v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Čušina. 

V Vrbi se je odvil kratek kulturni program, slišati ga je bilo moč tudi v radijskem etru v živo. Kolesarji smo prišli ob sklepu in morali žal kmalu spet sesti na kolo. Pa tako lepo bi bilo ob cerkvi sv. Marka še malo posedeti in pokramljati z domačini, ki so nas prišli pozdravit! 

Sami so si zadali tempo, ki je pisan na kožo današnjemu času, zato jamranje ni na mestu. Čudovita dolina Radovna nas je pripeljala do odličnega kosila, po njem pa smo naleteli na zasedo. Pa to ni bila kakšna sitna zadeva, sploh ne: naučila nas je, da so »Gorje zakon«. 

Hvala za vso vztrajnost in srčnost, dragi domačini. Oboje nam je vlilo novih moči, tudi ko smo kolesarske drese zamenjali z gorniško opremo in je hrbet dobil tovor, ki ga je spet (kot prej na kolesu) nekoliko usločil. 

Vzpon na Triglav so popestrila zasnežena pobočja. FOTO: Samo Kham.

Popoldanska vročina je z višino postopoma popuščala in po nekaj urah smo se znašli na strmem terenu, ki ga je še pokrival sneg. Zaradi izkušnje izpred tedna dni smo še kako dobro razumeli utrujenost dveh tujcev, ki s pomočjo aplikacije na telefonu nikakor nista našla poti. 

Seveda, saj je bila pod snegom, onadva pa sta se za takšno pot opremila sproti – z lesenima palicama. Ne vem, kako bi se njuno tavanje končalo, in k sreči tega ne vesta niti onadva, saj sta hvaležno sprejela pomoč. Z nekaj izklesanimi stopinjami in predvsem pravo smerjo smo kmalu prispeli na Kredarico. Vrh nas je naslednje jutro čakal v praznično sprani barvi neba in uvodoma opisanem vzdušju.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (29/2021). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh