Benedikt XVI. je med včerajšnjo splošno avdienco spregovoril o Jezusovi molitvi, povezani z njegovimi čudeži ozdravljenja, poroča Radio Vatikan. Kot primer je sveti oče izpostavil dve Jezusovi molitvi: ko Jezus ozdravi gluhonemega in ko od mrtvih obudi Lazarja. Po papeževih besedah nam obe govorita o tem, da mora globoka povezanost med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega vstopiti tudi v našo molitev. Naša molitevpo besedah Benedikta XVI. odpira vrata Bogu, ki nas uči neprestano izstopati iz samih sebe in nam pomaga biti blizu drugim, predvsem v trenutkih preizkušnje, da bi jim prinesli tolažbo, upanje in luč.

Svetopisemska pripoved o ozdravitvi gluhonemega nam kaže, da je Jezusovo dejanje ozdravitve povezano z njegovim tesnim odnosom tako z drugim, torej z obolelim, kot z Očetom, je dejal papež. Jezus želi, da do ozdravitve pride stran od množice in tako se Jezus in gluhonemi znajdeta sama, vstopita v poseben odnos. Benedikt XVI. je izpostavil, kako je v središču prizora dejstvo, da Jezus, v trenutku, ko ozdravlja, išče neposredni odnos z Očetom - ozre se proti nebu in zavzdihne. Človeška povezanost z bolnikom Jezusa vodi v molitev, ob čemer ponovno pride na površje njegov poseben odnos z Očetom, njegova istovetnost edinorojenega Sina. Moč, ki je ozdravila gluhonemega, je zagotovo povezana z Jezusovim sočutjem do njega, prihaja pa od zatekanja k Očetu.

Ta dinamika je po papeževih besedah še jasneje navzoča v pripovedi o Lazarjevi obuditvi od mrtvih (Jn 11,1-44). Tudi tukaj se srečata Jezusova povezanost s prijateljem in njegovim trpljenjem ter Jezusov sinovski odnos z Očetom. V evangelijski pripovedi se stalno izpostavlja Jezusovo prijateljstvo z Lazarjem ter sestrama Marto in Marijo. Novico o prijateljevi smrti Jezus sprejme z globoko človeško bolečino, ampak vedno v jasnem sklicevanju na odnos z Bogom in na svoje poslanstvo. Trenutek molitve, ki jo Jezus pred grobom nameni Očetu, prav tako vsebuje dvojno razsežnost: prijateljstvo z Lazarjem in sinovski odnos z Očetom. Jezusove besede kažejo, kako niti za trenutek ni nehal prositi za Lazarjevo življenje. Molitev se je nadaljevala, okrepila je povezanost s prijateljem in obenem potrdila Jezusovo odločitev, da ostane v občestvu z Očetom, povezan z njegovim načrtom ljubezni, po katerem Lazarjeva bolezen in smrt postaneta kraj, kjer se razodene Božje veličastvo.

Benedikt XVI. je izpostavil, kako nas svetopisemski odlomek vabi k spoznanju, da v prošnji h Gospodu ne smemo pričakovati takojšnje izpolnitve tega, kar prosimo, kar je naša volja, ampak prej zaupati v Očetovo voljo ter vsak dogodek gledati v luči njegove slave, njegovega načrta ljubezni, ki je pogosto skrit našim očem. Zato naj bi se v naši molitvi med seboj povezovale prošnja, hvalnica in zahvala, tudi takrat, ko se zdi, da Bog ne odgovarja na naša konkretna pričakovanja. Največji dar, ki nam ga Bog lahko pokloni, je njegovo prijateljstvo, njegova navzočnost in njegova ljubezen. On je dragoceni zaklad, za katerega je treba prositi in ga vedno varovati. Benedikt XVI. je še dejal, da želi Jezus s svojo molitvijo voditi k veri in popolnem zaupanju v Boga in njegovo voljo, želi nam pokazati, da je ta Bog, ki je človeka in svet tako ljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina, Bog Življenja, je Bog, ki prinaša upanje in je sposoben spremeniti še tako nemogoče razmere.