Nadškof Anthony Muheria iz katoliške nadškofije Nyeri v Keniji je takole razmišljal o duhovniškem posvečenju očeta Michaela Mithama King'orija, ki je izgubil vid, ko je služil kot diakon: »Ta novi duhovnik, oče Michael, nam bo pomagal na zelo nov način ceniti sposobnosti oz. 'zmožnosti' ljudi, ki imajo zaradi svojega položaja morda določeno pomanjkanje.«

Nadškof je po navedbah spletnega portala CNA dodal, da je duhovniško posvečenje Mithama King'orija »razlog za veliko veselje, saj je kljub svoji omejenosti, kljub oviram, ki jih je moral preseči, dosegel svoj cilj, da bi dokazal in pričeval, kako invalidnost ni ovira za odgovor na Božji klic, da invalidnost ne pomeni nezmožnosti opravljanja željenega poklica.«

»Mogočna budnica«

Po besedah kenijskega nadškofa je mašniško posvečenje prvega slepega katoliškega duhovnika v Keniji »mogočna budnica« za vse, da bodo bolj pripravljeni dati priložnosti ljudem s telesnimi pomanjkljivostmi.

Mnogi ljudje, ki morda nimajo običajnih sposobnosti, ... so zelo nadarjeni na toliko drugih načinov.

»Mnogi ljudje, ki morda nimajo običajnih sposobnosti, kakršne večinoma jemljemo za samoumevne, so zelo nadarjeni na toliko drugih načinov, zaradi katerih so še vedno zelo učinkoviti v službi, evangelizaciji in izpolnjevanju klica, ki so ga prejeli. Seveda pa je naša naloga poskrbeti, da bodo na svoje delo dobro pripravljeni,« je dodal nadškof.

Oče Mithamo King'ori je skupaj s petimi drugimi diakoni prejel mašniško posvečenje med slovesnim bogoslužjem v prostorih osnovne šole sv. Janeza Boska v Kiamuiruju, ki so se ga med drugim udeležili tudi upokojeni nadškof Nyerija Peter Kairu, duhovniki, ki služijo v nadškofiji, redovnice in redovniki ter številni laiki.

Različne invalidnosti so darovi, ki nam jih daje Bog

Nadškof Muheria je še dejal, kako je »zgodovinsko duhovniško posvečenje v tej vzhodnoafriški državi tudi primeren trenutek za sprejetje dejstva, da so različne invalidnosti darovi, ki nam jih daje Bog, da lahko ti ljudje razvijejo nove druge darove in obogatijo našo družbo«. »Ko je naš Gospod hodil po ulicah Jeruzalema, Galileje, Nazareta, kjer je govoril množicam, je imel vedno posebno oko za tiste v stiski,« je pojasnil nadškof, ki se mu zdi obžalovanja vredno, da so mnoge osebe, ki živijo s posebnimi potrebami, diskriminirane.

Družine invalidnih otrok v Keniji so v veliki meri pozabljene, čeprav ravno one potrebujejo zanesljivo socialno in finančno podporo.

»Veliko naših otrok v javnih ustanovah, v šolah, nima dostojanstva, ki jim pripada. Toaletni prostori so neprimerno urejeni, oskrbnikov stavb primanjkuje, tja pošljejo zelo malo učiteljev, zato takšnih otrok ne morejo obvladati,« je dejal nadškof Muheria in dodal, da v državi obstaja še veliko ovir, ki omejujejo nadzor nad posebnimi šolami in ustanovami.

Družine invalidnih otrok so pozabljene, čeprav ravno one potrebujejo zanesljivo socialno in finančno podporo, obžaluje kenijski nadškof: »Mi v Cerkvi, vi v župniji, sprejmimo vsaj ta izziv. Vsaj mi redno obiskujmo domove invalidnih družin in šole invalidnih otrok ter jim pomagajmo, ne samo s hrano, temveč jim pomagajmo izboljšati infrastrukturo, stopajmo ob njih, poskrbimo, da bodo imeli drugačno predstavo o družbi kot jim je na voljo sedaj.«

Podpora domačega škofa

Nadškof je predlagal, naj ljudje več pozornosti posvetijo invalidom, kajti potem bodo v njih resnično videli Kristusovo obličje. Vernike je povabil, naj se ljudem na obrobju pridružijo na načine, ki so jim blizu: »Ne hodite mimo. Bodimo tam, ker nas Kristus kliče, naj se približamo svojim bratom in sestram.«

V pogovoru za kenijsko televizijo je oče Mithamo King'ori svoj duhovniški poklic pripisal Božji milosti in izrazil hvaležnost nadškofu Muherii, ker mu je ta vlival upanje, ki ga je potreboval, da je ostal osredinjen na svoj sanjski poklic. »Ne morem pozabiti nadškofa Anthonyja Muherie, ki je resnično ves čas potoval z menoj,« je novomašnik dejal v televizijskem pogovoru kmalu po svoji novi maši 15. januarja.

Tudi ko je zbolel, ko so se mu določene stvari začele rušiti, ko se je zdelo, da se njegova poklicanost in njegovo življenje zaključujeta, ga nadškof ni zapustil. Stal mu je ob strani z očetovsko ljubeznijo, ki se je novomašnik še vedno z veseljem spominja, in s številnimi besedami spodbude. Upal mu je dati delo, ki ga je opravljal že v času študija, »ker je verjel, da imam kaj, kar lahko ponudim svetu«.

Nikoli ni vse izgubljeno

Na vprašanje, kaj ga ohranja njegovo osredinjenost na duhovniški poklic, slepi novomašnik odgovarja: »Božji duh je tisti, ki me je resnično spodbujal pri razločevanju mojega poklica: verjamem namreč, da dejstvo, da sem izgubil vid, še ne pomeni, da moram izgubiti tudi sanje.« Z molitvijo se je prepričal, da obstaja razlika med težavo, s katero se sooča, in poklicanostjo, ki je v njem, ki ga kliče k služenju: »Z molitvijo sem se prepričal, da izguba vida ne pomeni izgube mojega poklica.«

Če nimate ene roke, imate nogo - hodite; če nimate noge, imate roko - delajte. Če ste izgubili vid, imate možgane - uporabite jih do skrajnosti.

Kenijski novomašnik osebe, ki živijo s kakršno koli obliko invalidnosti, spodbuja, naj nikoli ne izgubijo izpred oči navzočnosti Boga v svojem življenju: »Za ljudi, ki so tako ali drugače invalidni, to ne pomeni konca življenja. Pomembno, nujno je vedeti, da se Bog tega že zaveda, in to je dovolj.« Kot je še pojasnil, nikoli ni vse izgubljeno: »Bratje in sestre invalidi, osredinite se na prednosti, ki jih imate. Če nimate ene roke, imate nogo - hodite; če nimate noge, imate roko - delajte. Če ste izgubili vid, imate možgane - uporabite jih do skrajnosti.«

Novi duhovnik je za konec še posvaril pred diskriminacijo in poudaril, da te ne bi smelo biti, »saj vsi pripadamo isti družini«.