Štirideset let po libijski ‘revoluciji’ in prevzemu oblasti Moamarja Gaddafija je apostolski vikar v Tripoliju, škof Giovanni Martinelli, v pogovoru za radio Vatikan opisal trenutni položaj Cerkve v tej severnoafriški državi. Po Martinellijevih besedah se Libija razvija v državo priseljencev, še posebej mladih Azijcev in Afričanov. Med priseljenci je tudi veliko kristjanov. Na tem področju je izredno dejavna Cerkev, pri njeni dejavnosti pa je ‘država ne ovira’, je poudaril škof. Povedal je, da na splošno pri delu nimajo posebnih težav. V Libiji jih ljudje spoštujejo, po deželi se lahko svobodno gibajo in obhajajo bogoslužja. V skupnost se Cerkev vključuje s svojo socialno dejavnostjo, s skrbjo za priseljence, še posebej tiste, ki živijo v sprejemnih taboriščih, kjer so razmere pogosto katastrofalne.

Prava tragedija je, koliko mladih, predvsem iz črne Afrike, v iskanju boljših življenjskih pogojev pride v Libijo, tam pa jih zavrnejo. To pogosto vodi v prav dramatične položaje, predvsem za priseljence brez dokumentov. Cerkev vsaj kristjanom tu predstavlja nekakšno zatočišče, jim pomaga poiskati možnost za preživetje in jim pomaga pri temeljni oskrbi.

Gaddafijev prevzem oblasti leta 1969 je katoliški Cerkvi v Libiji prinesel dramatične posledice. Več kot 50.000 katoličanov italijanskega in malteškega rodu, predvsem kmetov in delavcev, so na ponižujoč način čez noč izgnali iz države. Katedrali v Tripoliju in Bengasiju so spremenili v mošeji, številne arhitektonsko mogočne cerkve, ki so nastale v tridesetih letih prejšnjega stoletja na območjih novogradenj v Tripolitaniji in Cirenajki, pa so prelevili v hleve.