Po Nizozemski in Belgiji je Luksemburg postal tretja država članica Evropske zveze, kjer evtanazija ni več kaznivo dejanje. Zakon o evtanaziji so objavili včeraj v njihovem Uradnem listu. Dokument je označen s ponedeljkovim datumom in nosi podpis velikega vojvode Henrija. V istem Uradnem listu je objavljen tudi zakon o paliativni medicinski oskrbi in za razliko od zakona o evtanaziji pri tem predlogu ni prišlo do nikakršnih zapletov, saj so ga poslanci tik pred božičem enoglasno sprejeli.

V prid zakonu o evtanaziji je glasovala minimalna večina poslancev. Pri decembrskem glasovanju je 31 poslancev soglašalo s predlogom, 26 jih je glasovalo proti, 3 pa so ostali neodločeni. Že februarja lani, pri prvem branju kasneje še predelanega zakona, so podporniki predloga za las preglasovali njegove nasprotnike.

Ministrski predsednik Jean-Claude Juncker svojega nasprotovanja zakonu ni skrival, nekaj poslancev iz vrst njegove stranke pa je skupaj s socialističnimi koalicijskimi partnerji in člani preostalih parlamentarnih frakcij poskrbelo za potrebno večino. Poslanci naj bi po raziskavah sodeč s svojim glasovanjem izrazili voljo ljudstva, saj naj bi novi zakon podprli kar dve tretjini Luksemburžanov.

Razprava o evtanaziji je Luksemburg pripeljala na rob državljanske krize. Ker veliki vojvoda Henri zakona ni želel ‘odobriti in razglasiti’, kot predpisuje ustava, so poslanci le-to – s privoljenjem velikega vojvode – po hitrem postopku spremenili. Tako po novem ni več potrebno, da veliki vojvoda zakon odobri, njegova naloga ostaja le, da ga razglasi. To je sedaj, precej urno, tudi storil: spremembo ustave so namreč poslanci v drugem branju potrdili šele pretekli teden.

Veliki vojvoda je za presenečenje poskrbel že s tem, da se je sploh vpletel v razpravo o evtanaziji, saj je v Luksemburgu že desetletja veljalo, da se vrhovni poglavarji ne vmešavajo v dnevno politiko, in sicer z zgodovinsko utemeljitvijo: Henrijeva prateta velika vojvodinja Marie-Adelaide se je morala leta 1919 odpovedati prestolu, potem ko ji je ljudstvo očitalo sodelovanje z Nemčijo v I. svetovni vojni.

Morda pa je imel velik vojvoda pri svojem ravnanju v mislih svojega strica, belgijskega kralja Baudouina (1930-1993), ki se je leta 1990 začasno dal razglasiti za delo nezmožnega, zato da mu ni bilo potrebno podpisati liberalnega zakona o splavu. Dva dni po tem, ko je b zakon brez Baudouinove odobritve postal pravnomočen, je kralj ‘obnovil svoje moči’.

Nasprotniki evtanazije v Luksemburgu so poskušali preprečiti spremembo ustave z državljansko pobudo. V tem primeru bi se moral veliki vojvoda odločiti med svojo vestjo in voljo parlamenta. Pobuda pa je doživela precejšen poraz, saj jo je podpisalo le 800 državljanov od potrebnih 25.000.

Proti novemu zakonu se je dolga leta borila tudi Cerkev v Luksemburgu. Nadškof Fernand Franck je večkrat izrazil svoje stališče in svaril družbo pred izgubo vrednot in precejšnjo škodo, vendar njegovo mnenje ni pripomoglo k spremembi splošne klime.

Še na dan glasovanja v luksemburškem parlamentu se je oglasil tudi papež Benedikt XVI. Povedal je, da nihče nima pravice drugemu odvzeti življenja; želja po smrtonosnih ukrepih je le klic na pomoč, želja po sočloveku, po podpori v trpljenju.

Ministrski predsenik Juncker se je na papeževo izjavo ostro odzval. Zdi se mu dopustno, da svoje mnenje izrazi krajevna Cerkev, ne sprejema pa dejstva, da se v notranje zadeve Luksemburga vmešava Vatikan.