Današnji evangelij nas nekoliko razjezi. Delavci, ki so garali dvanajst ur na soncu, prejmejo enako plačilo kakor tisti, ki so delali samo eno uro. Če bi tako ravnal današnji delodajalec, bi se verjetno že naslednje jutro srečal s sindikatom. Toda Jezus ne pripoveduje prilike o plačni politiki. Govori o nebeškem kraljestvu, kjer si človek odrešenja ne prisluži, ampak ga prejme.

Gospodar zgodaj zjutraj najame delavce in se z njimi dogovori za en denar – pošteno dnevno plačilo. Nato gre na trg še ob devetih, opoldne, ob treh in celo ob petih popoldne. Tam najde ljudi, ki ves dan čakajo. Nihče jih ni najel. Morda niso bili dovolj močni, dovolj mladi ali dovolj zdravi. Morda jih je življenje že odrinilo na rob. Gospodar jih ne vpraša, zakaj so toliko časa stali. Reče jim samo: »Pojdite tudi vi v moj vinograd.« Zvečer vsak prejme en denar. Prvi niso oškodovani; dobijo natanko toliko, kolikor jim je bilo obljubljeno. Njihova težava ni gospodarjeva krivičnost, ampak njegova dobrota do drugih....