Zapri
Iskanje

V prihodnost s smiselnim pogovorom o preteklosti

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 23. 09. 2016 / 07:54
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:31
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

V prihodnost s smiselnim pogovorom o preteklosti

V prihodnost s smiselnim pogovorom o preteklosti
Predstavitev Družininega zbornika Slovenija 2041 kot uvodni dogodek socialnega tedna 2016.
Ob 25-letnici slovenske države se je v založbi Družina porodila zamisel o zborniku, ki bi skozi prispevke predvsem mlajših avtoric in avtorjev v javni razpravni prostor prinesel prispevke o viziji razvoja slovenske države v naslednjih 25 letih. Od tod tudi naslov zbornika Slovenija 2041, ki je pod uredniško taktirko zgodovinarja in publicista dr. Aleša Mavra nedavno ugledal luč sveta.

Že ob »rojstvu« pobude za zbornik pa se je spletla povezava z vodstvom Socialne akademije kot skrbnice socialnega tedna, ki je letos prav tako naravnan na razmislek o slovenski državi in iz te »sinergije« je nastal uvodni dogodek socialnega tedna 2016: sinočnja predstavitev zbornika Slovenija 2041, ki je ponudila tehtne nastope nekaterih njegovih avtoric in avtorjev.


Avtorji in sodelavci zbornika Slovenija 2041: s. Marjeta Pija Cevc, urednik dr. Aleš Maver, dr. Žiga Turk, dr. Dejan Valentinčič, Matej Cepin, dr. Tadej Rifel, Urška Makovec, pobudnik zbornika in direktor založbe Družina Tone Rode in dr. Luka Vidmar


Voditelj socialnega tedna Janko Korošec


Očetovo spraševanje

A dajmo najprej besedo Janku Korošcu, voditelju socialnega tedna. V izhodišče je postavil preplet brezčutne statistike in čustvene osebne izkušnje. Nagrajena fotografija letošnjega natečaja socialnega tedna prikazuje dekle ob odhajajočem vlaku. Ena izmed asociacij, povezanih s to fotografijo in iz nje izhajajočega promocijskega filma socialnega tedna, govori o mladih, ki množično odhajajo iz Slovenije. Po lanski statistiki v povprečju 166 na teden. Te dni je na tak vlak sedel tudi sin Janka Korošca, ki se je v tujino odpravil študirat. Očetovo spraševanje, kdaj oziroma ali se bo sploh vrnil v domovino, ni le osebno spraševanje, temveč postavlja izziv celotni skupnosti: Ali bo slovenska država v prihodnosti tako »moja«, da se bodo mladi s talenti, ki jih razvijajo v tujini, vrnili in jo naredili še boljšo? Kaj torej narediti, da bo Slovenija ne le moja dežela, temveč moja država, k čemur navaja osrednje geslo socialnega tedna 2016.


Urednik zbornika dr. Aleš Maver

Uresničeni cilji zbornika

Razmisleki v tej smeri so dobili domovinsko pravico prav v zborniku Slovenija 2041, ki ga je uredniško oblikoval dr. Aleš Maver (sicer tudi avtorja prispevka, v katerem z njemu lastno jasnostjo opredeli domače naloge za Slovenijo, ki bi omogočile njeno boljšo prihodnost, to pa so med drugimi razgradnja hromečih mitov in krepitev ustvarjalne in povezovalne civilne logike). Za zbornik je sinoči dejal, da uresničuje tri zastavljene cilje: v njem vsaka na svoj način spregovorijo vse tri Slovenije – matična, zamejska in izseljenska; uspeli so pritegniti mladi rod in mu dati besedo, ki je drugje praviloma nima; zbornik je razprl široko paleto različnih pogledov na Slovenijo včeraj, danes in jutri, zato »imamo v njem tako razmisleke o globinah našega bivanja kot posameznikov in kot skupnosti, pristne vrstice leposlovja, temeljite razmisleke o preteklosti in lep, spodbuden pogled v prihodnost«.

Izkazalo pa se je še nekaj: »Kljub temu da smo k sodelovanju pri zborniku pritegnili predvsem mlajše avtorice in avtorje, se je jasno pokazalo, da pogled v prihodnost brez smiselnega soočenja s tem, kar se nam je kot skupnosti dogajalo predvsem v zadnjih 70, širše gledano pa v zadnjih 150 let, ni mogoč. Iz zbornika je jasno razvidno, da imamo veliko potencialov, da je v naši deželi veliko lepega, da nikakor ni vse tako slabo, kot bi sodili po našem vsakdanjem jamranju, da pa vendarle teh potencialov ne bomo mogli uresničiti v polnosti, če se ne bomo smiselno pogovorili in dogovorili o preteklosti.«

Predstavitve prispevkov

Urednikovi umestitvi zbornika v širši okvir razmisleka o srebrni slovenski državi so sledile predstavitve nekaterih prispevkov. Literarni in umetnostni zgodovinar dr. Luka Vidmar se je ozrl na zgodovinski proces oblikovanja slovenstva in njegovega razmerja do državnosti. Uršulinka s. Marjeta Pija Cevc je poiskala tri semena, ki bi lahko v naslednjih 25 letih vzklila in se razrasla v čim več Slovenije. Osrednje zanimanje pravnika dr. Dejana Valentinčiča je namenjeno slovenstvu v zamejstvu in izseljenstvu, prav želji, »da bi Slovenija zadihala z obema kriloma slovenskih pljuč«, pa je namenjen njegov prispevek v zborniku in konkretni predlogi, ki jih je delno razgrnil tudi na sinočnji prireditvi. Novinarka, pravnica, prevajalka Urška Makovec pa je hvaležnost, svobodo in odgovornost opredelila kot temelje, na katerih lahko vzpostavimo ponos na lastno državo in samozavestno odprtost v svet.


Dr. Žiga Turk

Nemir številke 41

Več o teh nastopi bomo poročali v tiskani Družini, na tem mestu pa nekaj več pozornosti posvetimo nastopu dr. Žiga Turka. Profesor, računalničar, kolumnist, nekdanji politik, je ob povabilu k sodelovanju pri zborniku, ki naj bi odpiral vizije za naslednjih 25 let, sprva razmišljal v drugačni smeri, a ga je naslov projekta Slovenija 2041, hotel ali ne, soočil s težo številke '41: torej številke, ki je v letnici začetka druge svetovne vojne in revolucije na Slovenskem, ki se skriva v številu žrtev (941), ki jih je povzročila revolucija do ustanovitve prve vaške straže … Zakaj številka 41 zbuja tak nemir? Po prepričanju dr. Turka zato, ker se v narodu ni ustalilo razumevanje preteklosti, ki »stoji samo od sebe, ki ne potrebuje propagande, govorov, godbe, zastav …« To razumevanje pa je, strnjeno v eno, »arhimedovsko« točko, ubesedeno v oceni: Ali je bila revolucija v času, ko te napadejo zunanji sovražniki, nekaj pozitivnega oziroma vsaj razumljivega ali pa je bilo to nekaj popolnoma negativnega? Ko se bo drugi odgovor v Sloveniji »usedel«, ko bo velika večina ljudi sprejela, da revolucijski skok v hrbet v času skrajne zunanje ogroženosti ne more biti nekaj dobrega, se bo razrešilo še marsikaj drugega. Predvsem bomo nehali olepševati preteklost na račun slabše prihodnosti. Kajti prav olepševanje nesprejemljivih preteklih ravnanj komunističnih »ljudi iz posebne snovi«, kot je dr. Turk uporabil sintagmo prof. Justina Stanovnika, po njihovih psihopatskih merilih še vedno kroji ustroj številnih družbenih (pod)sistemov, v katerih zato vladajo negativna selekcija, ne pa meritokracija, napredovanje najsposobnejših. Da bi to stanje spremenili, moramo odpreti te sisteme, predvsem tiste, ki so povezani s politiko in javnim sektorjem, pregledni tekmovalnosti, v kateri ne bodo na površje po zgledu psihopatskih revolucionarjev prišli brezobzirni komolčarji, temveč tisti, ki so boljši, s svetopisemsko govorico: »krotki«. Če bomo v naslednjih letih vzpostavili táko odprto družbo, leta 2041 številka 41 ne bo več naredila nobenega posebnega vtisa, če pa se bo odvil drugačen, do danes prevladujoč scenarij, pa bodo stvari po Turkovih besedah ostale take, kot so.

Fotografije: Tatjana Splichal

VIDEO PREDSTAVITVE:


Nalaganje
Nazaj na vrh