V Rimu in Fatimi se danes spominjajo tridesete obletnice atentata na nekdanjega papeža Janeza Pavla II. Portugalska škofovska konferenca na današnji dan v Fatimi prireja narodno zahvalno romanje ob nedavni razglasitvi poljskega papeža za blaženega. Krogla, ki je 13. maja 1981 zadela Janeza Pavla II., je že od leta 1982 vdelana v krono Marijinega kipa v Fatimi.

Janez Pavel II. je takrat svoje preživetje pripisal priprošnji fatimske Matere Božje, katere praznik katoliška Cerkev obhaja na današnji dan. Poljskega papeža na Portugalskem prav posebej častijo, zaradi njegovega čaščenja Fatime in zaradi razglasitve fatimskih vidcev, dečka Francisca in deklice Jacinte Marto, za blažena v letu 2000.

13. maja 1981 je turški nacionalist Mehmet Ali Agca streljal na papeža Janeza Pavla II. in mu skorajda zadal smrtne rane. Ugibanja o ‘bolgarski navezi’ in o udeležbi Kremlja pri atentatu niso nikoli potihnila. Agca je na svetega očeta z domnevno smrtonosne razdalje streljal trikrat. Ko ga je Janez Pavel II. konec leta 1984 obiskal v strogo varovanem zaporu Rebibbia, ga je vznemirjalo le eno vprašanje: ‘Zakaj niste mrtvi? Dobro vem, da sem natančno meril.’

Agca je papeža izčrpno izprašal o ‘mogočni boginji iz Fatime’, ki ga je očitno spravila iz nevarnosti, piše kardinal Stanislav Dziwisz v svojih spominih, ki so izšli leta 2007. Papež je bil povsem gotov: ena roka je streljala, druga, ‘materinska roka, je vodila smer leta krogle’ in mu dopustila, da je ostal ‘na pragu smrti’.

Že trideset let sodi ozadje atentata na papeža med nerešene uganke v zgodovini kriminalistične policije. Takrat triindvajsetletnega Agco so prijeli na kraju atentata, ga obsodili, po sedemnajstih letih prestajanja zaporne kazni v Italiji pa so ga leta 2000 premestili v turški zapor, od koder je bil izpuščen pred letom dni. O njegovih naročnikih in pomočnikih, o motivih in logistiki preiskovalci še danes tavajo v temi.

Že leta 1979 pred papeževim obiskom v Carigradu, je Agca, turški terorist, napovedal, da želi ubiti Janeza Pavla II. V procesu na italijanskem sodišču je krivdo za atentat pripisal bolgarski tajni službi, kasneje pa tudi KGB-ju. Kmalu se je zapletel v protislovja, navajal je lažne sledi in očitno poskušal izbrisati domnevne povezave ter zavarovati svoje pomočnike. V velikem procesu proti domnevnim naročnikom v letih 1985 in 1986 je navedel sto različic. Občasno je igral na islamsko karto, trdil je tudi, da je za atentat odgovoren sam, na koncu pa je izjavil: ‘Jaz sem Jezus Kristus.’

Še danes nekateri podatki govorijo v prid temu, da je bilo naročnik atentata osrčje komunističnega vzhodnega bloka. V Moskvi, Varšavi, Sofiji in Vzhodnem Berlinu so v poljskem papežu videli resno nevarnost za celotni sistem. Dziwisz v svojih spominih zagovarja tezo, da zarote niso pripravili ne turški teroristi, ne turška mafija, ne Bolgari, pač pa moskovska KGB.

Spodleteli atentat 13. maja 1981 je precej pozornosti v medijih zbudil tudi ob nedavni razglasitvi Janeza Pavla II. za blaženega. Med ganljiva poročila o tedanjih pričah sodi tudi danes dvaintridesetletna Sara Bartoli.

‘Papež me je držal v svojem naročju, ko je Ali Agca meril nanj,’ je Bartolijeva, ki živi v bližini Rima, povedala v pogovoru za časnik ‘Corriere della Sera’. Pokazala je tudi fotografijo Janeza Pavla II., ki v očetovo naročje vrača otročiča s svetlimi kodri. Ta otroška glavica, ki se je nenadoma znašla v vidnem polju cilja, naj bi za hip zmedla atentatorja. Njegovi streli domnevno zaradi tega niso bili smrtni.

Agco so 18. januarja lani izpustili iz turškega zapora. Štiri mesece kasneje je Benedikt XVI. obiskal Fatimo. Tam je izrazil tudi mnenje o atentatu na svojega predhodnika. Kot je dejal sveti oče, je ‘Fatima okno upanja, ki ga odpira Bog’. Marijino prikazanje 13. maja 1917 sestrici in bratcu Marto in Luciji dos Santos je bilo ljubeče znamenje Boga, da bi med ljudmi okrepil vez bratske solidarnosti.