V arhivu Papeškega orientalskega inštituta v Rimu so odkrili doslej neznani dokument o preganjanju Cerkve v Sovjetski zvezi med obema vojnama, je poročal vatikanski časnik ‘L’Osservatore Romano’. Dokument v ruskem jeziku je odkril poljski jezuit Eugeniusz Senko, ki že leta na Papeškem orientalskem inštitutu raziskuje komunistično preganjanje Cerkve od leta 1917 dalje.

Po navedbah časnika je omenjeni dokument protestno pismo katoliškega duhovnika Adolfa Filippa Centralnemu komiteju Komunistične partije, datirano 29. junija 1930. Filipp je bil skupaj še z enaintridesetimi katoliškimi duhovniki zaprt na otoku Anzerskij, enem izmed Soloveckih otokov. Kako je dokument končal v Rimu, po navedbah raziskovalcev ni več moč dognati.

Na Soloveckih otokih je bila do oktobrske revolucije ena izmed najpomembnejših samostanskih naselbin ruskega pravoslavja. Po boljševističnem prevzemu oblasti so tam ustanovili delovno taborišče za politične nasprotnike, predvsem kristjane vseh veroizpovedi. Taborišče na Soloveckih otokih predstavlja temelj za kasnejše ‘gulage’. Na otoku Anzerskij, na katerem so bili zaprti katoliški duhovniki, je bil zapor za ujetnike urejen v cerkvi Svete Trojice.

Protestno pismo Adolfa Filippa je bilo po navedbah p. Senka najverjetneje najprej napisano na roko, nato pa pretipkano s pisalnim strojem, kar bi pojasnilo nekatere napake pri zapisu imen ujetnikov, ki so bili zaprti skupaj s Filippom.

V protestnem pismu duhovnik opisuje ‘nedovoljene metode’ GPU (Gosudarstvenoje politišeskoje upravlenije), nekdanje tajne službe v Sovjetski zvezi. Njeni pripadniki so nenehno kršili določila sovjetske ustave o svobodi vesti. Filipp je poudaril, da zaprti duhovniki ‘zaradi razsežnosti kršenja ustavnih določil’ s strani GPU ne morejo več molčati, saj bi molk v tem primeru pomenil ‘zločin’, izpostavil pa je tudi neznosne razmere v taborišču.

Po navedbah vatikanskega časnika Filipp opisuje ateistično kampanjo, ki naj bi jo izvajala sovjetska Komunistična partija, denimo z zapiranjem svetišč, pretirano obdavčitvijo za Cerkve, zapiranjem in deportacijo duhovnikov in njihovih svojcev, ter s hujskaško dejavnostjo ‘Združenja brezbožnih bojevnikov’, ki ga je ustanovil J. M. Jaroslavski.

P. Senko je protestno pismo izdal v italijanskem jeziku in ga opremil z opombami, ki pojasnjujejo različne dele zapisa. Doslej pa še ni znano, ali je pismo dejansko prispelo na Centralni komite in kakšne posledice je imelo za njegovega pisca.