Na Madžarski akademiji v Rimu so minuli torek, 24. aprila, priredili mednarodni simpozij z naslovom 'Katoliška Cerkev v Srednji in Vzhodni Evropi pred komunizmom: drže, strategije, taktike'. Kot poroča Radio Vatikan, so bile v središču razprav teme in področja, ki ostajajo slabo raziskana, simpozij pa je ponovno osvetlil nekatere osebnosti kot sta kardinala Joszef Mindszenty na Madžarskem in Stefan Wyszynski na Poljskem ali škof Áron Márton v Romuniji. Udeleženci so želeli na podlagi novih dokumentov spregovoriti tudi o strategijah Svetega sedeža v teh diktatorskih režimih.

Kot ugotavljajo pri Radiu Vatikan, analiza odnosa med katoliško Cerkvijo in mednarodnim komunističnim gibanjem redko najde prostor znotraj zgodovinsko-geografskih razprav, še redkeje pa se v evropskem skupinskem spominu najde prostor za tiste mučence vere, torej za tisoče laikov in posvečenih oseb, ki so svojo pripadnost krščanstvu plačali z življenjem in ki so v različnih obdobjih in na različnih krajih bistveno zaznamovali 19. stoletje. Čeprav je bilo pod komunizmom več mučencev vere kot v katerem koli drugem zgodovinskem obdobju Cerkve, pa ni videti ne naglice ne zavzetosti, da bi sestavili martirologij.

Ravno študij neobljavljenih arhivskih dokumentov je Antalu Molnáru iz Madžarske akademije omogočil, da je med simpozijem predstavil lik madžarskega jezuita Béle Banghe. P. Bangha je v cerkveni zgodovini skorajda neznan, čeprav gre ravno njemu pripisati zasluge za sestavo dekreta proti komunistični propagandi, ki je izšel leta 1938 ob 28. generalni kongregaciji Družbe Jezusove, ter za začetek uvajanja sodobnega katoliškega novinarstva na Madžarskem, zahvaljujoč njegovemu trideset let trajajočemu delu.

O kardinalu Wyszynskem kot »nepremagljivem branilcu poljske Cerkve« je spregovoril Stanislaw Wilk s Katoliške univerze Janeza Pavla II. v Lublinu. Wyszynski si je neutrudno prizadeval za oživitev trdne poljske nacionalne identitete ter za dialog z komunističnim režimom, ki ga je znal razvijati kljub temu, da je bil zaprt. Gre za poskus, ki ga je Sveti sedež zelo cenil, saj si je v vseh komunističnih režimih Vzhodne Evrope prizadeval zgraditi mostove dialoga s tako imenovanimi ljudskimi demokracijami.

Analizi strategij Svetega sedeža glede imenovanj škofov na Madžarskem med leti 1945 in 1964 se je posvetil András Fejérdy z Madžarske akademije v Rimu. Kot je zatrdil, sta obstajali dve obdobji. V prvem, ki je trajalo do leta 1962, je Sveti sedež uveljavljal svojo pravico do svobodnega imenovanja, ne da bi pri tem upošteval državne zahteve. V drugem obdobju, ko so se ti poskusi pokazali kot neuspešni, pa se je Sveti sedež pokazal kot vedno bolj odprt za pogajanja in sprejetje kompromisnega sporazuma (modus vivendi) o sobivanju dveh nasprotnih si stvarnosti.

Simpozij ja osvetlil nove vidike in predstavlja izhodišče za nenadomestljivo sistematično analizo odnosa med katoliško Cerkvijo in mednarodnim komunističnim gibanjem. Eden od temeljnih poudarkov tega obdobja ni le v junaškem pričevanju mnogih oseb, ampak je povezan tudi z posebnim politično-kulturnim odnosom, ki obstaja med surovo stvarnostjo režimov na Vzhodu in simbolično predstavo o komunizmu, ki so jo izdelale države onkraj železne zavese. Veljalo bi tudi obnoviti način, kako se je v zahodnem javnem mneju pripovedovalo, zamolčalo ali v celoti spregledalo življenjske dogodke teh mučencev vere, ki so bili zaprti, mučeni in ubiti s strani komunističnih režimov.

Na fotografiji: kardinal Wyszynski