Mašo je daroval mons. Anton Trpin, župnik in dekan v Šentjerneju, sicer domačin iz Rovt. V nagovoru je dejal, da so prišli v Rovte, kraj trpljenja in smrti, kraj, ki je bil po vojni močno zapostavljen zaradi veliko žrtev, ki so darovali svoje življenje za našo domovino.

Somaševanje FOTO: Peter Hladnik

»Novi oblastniki so hoteli na silo spremeniti vse, vero iztrgati iz javnega življenja, spremeniti navade in praznike.« Spomnil se je t. i. talcev, med katerimi je bil tudi njegov oče Matevž. Dodal je, da so ti vsaj našli počitek na domači njivi na pokopališču, mnogi rovtarski fantje in možje pa so ostali v mnogih breznih in po gozdovih.

Maša je bila pred spominsko slovesnostjo. FOTO: Peter Hladnik

Judita Treven o revolucionarnem nasilju poleti 1942

Letos ni bilo slavnostnega govornika. Med slovesnostjo po maši so pozornost namenili domačinom, ki so jih ubili pred 80 leti. Organizatorka spominske slovesnosti Judita Treven je osvetlila dogajanje leta 1942.

Dejala je, da je nekaj posameznim pobojem sledil vihar revolucionarnega nasilja poleti 1942, ki je pahnil Rovte v nemogoč položaj, kar je imelo za posledico ustanovitev vaške straže. Citirala je pričevanje Franca Kogovška, Mežnarjevega Franceljna, enega izmed ustanoviteljev odpora proti partizanskemu nasilju, objavili so ga v časopisu Ameriška domovina leta 1946.

Pred začetkom spominske slovesnosti pred cerkvijo. FOTO: Peter Hladnik

»Kot nekaj dni poprej v Št. Joštu so se fantje in možje zbrali in sklenili reči Italijanom: Ker nas vi ne morete ali nočete braniti, ker hočemo živeti v miru, dokler se naša usoda ne odloči drugod, dovolite nam, da se branimo sami, ki se poznamo med seboj. Orožje bomo rabili samo za obrambo svojega življenja in premoženja.

Tako je bila v Rovtah ustanovljena vaška straža 12. avgusta 1942. Četa 50 mož je odšla v Št. Jošt, da se organizira in pripravi. Isto so storili Zaplaninci. Čez dobrih 14 dni so se pridružili še drugi in v Št. Joštu se je zbral cel bataljon vaških stražarjev, po številu okrog 400.

Po par tednih vežbanja se je ta četa razdelila na Št. Jošt, Rovte in Zaplano. Kmalu so partizani iz teh krajev izginili. Ljudje so se oddahnili in bili globoko hvaležni fantom, ki so jim zopet prinesli mir.

Kdor je živel med nami in je pošten, mora priznati, da so vaške straže in kasneje domobranci rešili stotine življenj in milijone premoženja, ki bi bilo žrtev razbojnikov pod krinko osvobodilnega boja. Naš kmet je spet mogel obdelovati svojo zemljo. V Sloveniji bi bilo partizanstva za zmeraj konec, če ne bi razpadla italijanska vojska, ki je dala ob razpadu partizanom orožje in tako spet pokazala, da so bile vedno zveze med slovenskimi in italijanskimi komunisti proti našemu narodu.«

Organizatorka spominske slovesnosti Judita Treven je osvetlila dogajanje leta 1942. FOTO: Peter Hladnik

Tudi za poboj v Sovri so krivi partizani, ki so nedolžne kmete izdali Italijanom

Judita Treven je nadaljevala, da letos namesto osrednjega nagovora izpostavljajo dva poboja civilistov iz poletja 1942, poboj sedmih ljudi v Češirkovem gozdu 26. julija in poboj desetih kmetov v Sovri 2. avgusta. Prvega so zagrešili partizani, drugega Italijani.

»A kot kažejo indici in je bilo tudi splošno prepričanje domačinov, lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da so tudi za drugi poboj krivi partizani, ki so nedolžne kmete, ki se jim niso hoteli pridružiti, izdali Italijanom. Ti so namesto njih opravili umazano delo.«

26. julija 1942 so partizani v Češirkovem gozdu, kjer so imeli taborišče, mučili, umorili ter kar tam zakopali sedem mož in fantov, ki so jih pred tem ugrabili na njihovih domovih v okoliških vaseh: Pavla Lukana – Mihovca iz Praprotnega Brda, Franca Bogataja – Slabetovega iz Podpeska, brata Jakoba in Jožeta Filipiča – Lazarjeva iz Podlipe, Lovra Kogovška – Celarskega, Valentina Malovrha – Čukovega iz Smrečja in Petra Šinkovca – Petrčkovega iz Zaplane. Njihov edini »greh2 je bil, da niso soglašali z ravnanjem partizanov. Ko so čez tri mesece našli njihov grob, so njihove posmrtne ostanke izkopali in prepeljali na rovtarsko pokopališče.

Anton Velušček je prebral dve pričevanji, ki osvetljujeta zločine in ohranjata spomin na trpljenje nedolžnih vaščanov. FOTO: Peter Hladnik

Knjiga Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942 z zbranimi pričevanji

Predstavili so tudi knjigo Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942 z zbranimi pričevanji o dveh množičnih morijah julija in avgusta 1942 na območju Rovt. Knjigo je izdala Nova Slovenska zaveza, pričevanja v knjigi sta zbrala Jože Malovrh, nečak enega od umorjenih, in žena Sonja Malovrh, predgovor je napisal Janko Maček.

Anton Velušček je prebral dve pričevanji, ki osvetljujeta zločine in ohranjata spomin na trpljenje nedolžnih vaščanov. Pričevanje, ki ga je po pripovedovanju Naceta Veharja iz Podlipe zapisala Sonja Malovrh, je prebral Anton Velušček (objavljeno je v priponki).

Pričevanje, umor sedmih civilistov 26. julija 1942Anton Velušček je prebral tudi pričevanje o Italijanskem poboju v Sovri, ki ga je dal Matevž Lukančič, njegov pokojni oče je bil pri poboju zraven in je po k sreči preživel (objavljeno je v priponki).

Pričevanje, umor desetih kmetov 2. avgusta 1942

Borčevska proslava, ki temelji na zamolčani resnici

Judita Treven je na spominski slovesnosti v Rovtah 21. avgusta 2022 dejala tudi naslednje: 

»2. avgusta letos, na 80. obletnico poboja v Sovri, se je pri spomeniku na križišču pod Vidmarjem odvila proslava v organizaciji ZZB za vrednote NOB. Nekaj dni kasneje, 7. avgusta, je pri kapelici na Plečnikovem pilu potekala spominska slovesnost ob 80. obletnici poboja v Sovri in 30. obletnici postavitve spominske kapelice, ki so jo pripravili svojci in sosedje ubitih. Na prvi so donele partizanske pesmi, na drugi smo prisluhnili Božji besedi, nagovoru duhovnika, sina ubitega, in Marijinim pesmim. Ko smo se v velikem številu zbrali pri Mariji, kraljici miru, smo obudili spomin na pokojne in prosili Kraljico miru, naj se kaj takega nikoli več ne ponovi.«

Pel je Logaški vokalni kvartet. FOTO: Peter Hladnik

Napis bi se moral glasiti: V spomin žrtvam fašističnega in komunističnega nasilja

Trevnova sprašuje, kaj so proslavljali ponosni nasledniki NOB, ponosni nasledniki tistih, ki so te ljudi izdali v smrt?

»Zdaj vemo, da je tisti seznam v roke Italijanskega oficirja prišel iz partizanskih rok. Kaj so torej proslavljali člani ZZB za vrednote NOB? Skrajno neokusno, celo perverzno je proslavljati vrednote NOB na grobu tistih, ki so se jim leta 1942 odpovedali in to plačali z življenjem. Ne pozabimo, kmete iz Sovre so zajeli na poti od maše, to so bili verni ljudje, zato bi moral na spomeniku njim v spomin biti križ, ne pa rdeča zvezda. In še, spomenik na križišču pod Vidmarjem ne označuje ničesar, tam ni bil nihče ubit in tam ni nihče pokopan. Mislim, da je po osemdesetih letih že čas, da se preneha z lažmi in zavajanjem, ki se vlečejo še iz časov totalitarizma.

Da pa bi bilo zadoščeno resnici, bi bilo potrebno plošči na spomeniku dodati še eno besedo: tako bi se novi napis moral glasiti V spomin žrtvam fašističnega in komunističnega nasilja.«

Med petjem pesmi Moja domovina. FOTO: Peter Hladnik

Judita Treven je tudi vprašala ali je res primerno, da tovrstne proslave, ki zavajajo in vnašajo zmedo ter netijo razdor, s tem, da ne služijo resnici, sofinancira Občina Logatec.

Izdali so tudi knjigo Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942 z zbranimi pričevanji o dveh množičnih morijah julija in avgusta 1942 na območju Rovt. FOTO: Peter Hladnik