V senci oljke in smokve

Drevo že od nekdaj ni le drevo. Je arhetipski simbol, podoba iztezanja in hrepenenja, dostojanstva in miru, modrosti in rodovitnosti, mogočnosti in zavetja, podoba ukoreninjenosti in kljubovanja silam narave. In zato je podoba človeka in njegovih kreposti. Drevo se seveda razlikuje od drevesa. V tem zapisu smo zbrali simboliko nekaterih dreves, o katerih so pisali cerkveni očetje in učitelji in ki se pogosto pojavljajo v Svetem pismu. Oljka Oljka je eno največkrat omenjenih dreves v Svetem pismu. Med razlagami, ki jih ponudijo cerkveni očetje, je zanimiva Avguštinova razlaga Psalma 52,10: »Jaz pa sem kakor zeleneča oljka v hiši Božji. Zaupam v Božjo dobroto na vekov veke.« Avguštin prvoosebnega govorca postavlja v nasprotje z možem, ki »ni postavil Boga za svojo trdnjavo«, in o pravičnežu takoj doda: »Ne govori en sam človek, ampak tista rodovitna oljka, s katere so bile odlomljene ošabne veje in na katero je bila cepljena ponižna divja oljka.« Psalm torej poveže z znano Pavlovo prispodobo o žlahtni oljki, na katero je bila cepljena divja (prim. Rim 11,16-24). Pavel namreč govori o Izraelu, izvoljenem ljudstvu (tj. žlahtni oljki), ki je zavrglo Kristusa, in o poganih (tj. divji oljki), ki so vero sprejeli, a se kljub temu ne smejo povzdigovati nad Božje ljudstvo, tj. korenino, iz katere izhajajo, črpajo svojo moč in rodijo sad. Oljka tako postane podoba vere in človekove ukoreninjenosti v Bogu, iz katere izhaja vsakršna rodovitnost. Obenem je na podlagi Pavlovega odlomka Avguštin izpeljal, da odrešenje ni naravno človekovo stanje, ki bi izhajalo iz njegove vnaprejšnje izvoljenosti, temveč je milost, ki se daje po veri. Predvsem pa je oljka drevo, ki daje olje. Slednje prav tako najdemo na številnih mestih v Svetem pismu, denimo v priliki o preudarnih in nespametnih devicah, v priliki o usmiljenem Samarijanu, v Visoki pesmi, kjer se Ženinovo ime primerja z razlitim dišavnim oljem, itd. Gregor Veliki, ki je zagotovo poznal zgodnejše izročilo, ob razlagi prilike o usmiljenem Samarijanu nedvoumno zapiše: »Vlil je vino in olje. Vino za očiščenje ran, olje za blaženje. Vino označuje kljuvanje kesanja, olje pa usmiljenje.« Že Origen je v olju preudarnih devic in v dišavnem olju, s katerim je žena v Betaniji mazilila Jezusu noge, videl človekova dobra dela, usmiljenje in ljubezen. To razlago je sprejelo tudi poznejše cerkveno izročilo. Smokva Smokva je bila deležna različnih razlag. Po eni strani gre za drevo, ki rodi sladke sadove in je zato znanilec obilja in blaginje. »Sedeti pod svojo smokvo in trto« je tako zlasti v Stari zavezi izraz blaginje in varnosti. Po drugi strani pa so njeno simboliko odločilno zaznamovale vrstice iz Geneze, kjer je ravno to drevo skrilo sram Adama in Eve. V traktatih o Janezovem evangeliju zato Avguštin razloži srečanje Kristusa z Natanaelom (»Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom«) nekako v tem smislu: da Bog najde človeka »pod smokvinim drevesom«, pomeni, da ga išče še v stanju greha in sramu, torej v stanju, ko človek sploh še ni sposoben iskati Boga. V primerjavi z Avguštinom pa ravno ob tem odlomku Origen ponudi precej bolj »smokvi prijazno« razlago: Natanael kot pravi Izraelec – torej »ta, ki gleda Boga« – preučuje Postavo in se zvesto drži izročila očetov, biva torej v senci smokve in tam ga sreča Kristus. Smokva tako postane podoba modrosti izvoljenega ljudstva in premišljevanja Postave, ki pomeni možnost srečanja s Kristusom. Precej bolj oster pa je Origen ob odlomku, kjer Kristus prekolne nerodovitno smokvo (Mt 21,19), da se posuši. Origen to drevo primerja z religijo brez sadov, prazno črko brez duha, zunanjo pobožnost brez notranjega spreobrnjenja. Obilico listja brez sadov pa v svojem slogu prenese na raven eksegeze: listje so prazne besede, lažna učenost, ki pa ne prinaša duhovnih sadov. Je dobesedno umevanje Svetega pisma v primerjavi z rodovitnejšim duhovnim umevanjem. Dodajmo še nekaj besed o skrivnostnem Zahejevem drevesu. Luka (Lk 19,4) pripoveduje, da se je Zahej povzpel na »divjo smokvo«, da bi videl Kristusa, ko bo šel mimo, vendar gre za t. i.egiptovsko smokvo, nekakšno mešanico smokve in murve (gr. sycómoron). Avguštin zanimivo razloži njeno ime: sycomorus, pravi, pomeni »nora« smokva. To norost poveže s Pavlovo »norostjo« križa: »Mi pa oznanjamo križanega Mesijo, ki je Judom v spotiko, poganom norost« (1 Kor 1,23) in sklene: »Povzpni se na noro smokvo in videl boš Kristusa.« Tudi pri Origenu ima ta nora smokva izredno pozitiven predznak duhovnega dviga nad množico in preseganja običajnega, da bi lahko videli Kristusa. »Sikomora je simbol nižjih resničnosti,« pravi, a prav po njih se lahko začenja duhovni vzpon. Jablana in palma Eden najimenitnejših opisov jablane je zagotovo odlomek iz Visoke pesmi: »Kakor jablana med gozdnim drevjem, tak je moj ljubi med mladeniči« (Vp 2,3). Origen v svoji razlagi tega odlomka poudari predvsem rodovitnost jablane, ki s svojimi sadovi razveseljuje voh in okus. Vse to pa prenese na duhovni pomen: sladkost jabolk je sladkost Kristusovega nauka, ki ga ohranja v svojih ustih, ga premišljuje in oznanja Nevesta, tj. Cerkev. Z veseljem poseda v njeni senci, to pomeni, da je iz »sence postave« prešla v Kristusovo senco, ki jo varuje pred pripeko skušnjav in nemira sveta. Zanimiv je tudi poudarek svetega Bernarda iz Clairvauxa, ki pravi, da nevesta ne občuduje toliko Kristusove veličine in mogočnosti – jablana je namreč manjše drevo – kot njegovo ljubkost in bližino v človeški naravi. Tudi palma je pri Origenu in v krščanski ikonografiji nasploh izrazita in prepoznavna podoba duhovne vitalnosti, razcveta Božjega življenja v človeku, ki je kot drevo, usmerjen navpično k Bogu. Podobo Origen razvije zlasti v razlagi Ps 92,13: »Pravični poganja kakor palma.« Še iz poganskih antičnih časov pa je palma simbol zmagoslavja, zato je stalen atribut mučencev in podoba zvestobe Kristusu. Ker je to drevo odpornejše na sušo in se pod pritiskom ne zlomi, ga Origen povezuje z notranjo pokončnostjo asketa, ki je v težkih razmerah in po boju s skušnjavami ostal zvest Kristusu. Drevo, obrnjeno navzdol Krščansko življenje je že več teologov opisalo kot drevo, ki ima korenine v nebesih, krošnjo pa spuščeno navzdol proti zemlji. Podobo so v zgodovini pripisovali sv. Avguštinu, še posebej Hans Urs von Balthasar, ki je v zvezi s pojmom krščanske rodovitnosti poudarjal predvsem duhovno rodovitnost, ki jo dajeta molitev in darovano trpljenje. Ne glede na avtorstvo te zanimive prispodobe velja, da je vsak človek poklican k temu, da si za svoj temelj in korenino izbere Boga, in da »obrodi sad, vreden spreobrnjenja«. Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki revije BOŽJE OKOLJE, ki je v tematskem delu posvečena pomenom, ki jih ima drevo v krščanstvu in duhovnosti.

Dostop do članka (47174)

V senci oljke in smokve

V senci oljke in smokve

Oljka

CERKLJE NA GORENJSKEM – Zlata maša Maksa Ipavca

Krašovčeve knjige na gradu

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.