V spomin nanj poobjavljamo uredniško nekoliko prirejen pogovor, ki smo ga pred 16 leti pripravili z njim ob takratnih obletnicah, ko smo se spominjali 30-letnice Inštituta za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki ga je vodil dolga leta, 30 izdaj publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae. Pogovor se je med drugim dotaknil odnosa študentov teologije do zgodovine, ki jim jo je predaval več kot štiri desetletja, pa tudi odnosa politike do zgodovinskih tematik, saj smo bili takrat sredi predvolilnih razprav – te pa so na Slovenskem vedno znova tako ali drugače »zajadrale« tudi v cerkveno zgodovino. Ker tudi danes ni dosti drugače, misli p. dr. Benedika ohranjajo veljavo in vsakogar vabijo k premisleku o odnosu do preteklosti.

Kolikor bolj spoznavam in študiram stvari iz cerkvene preteklosti, tudi tiste, ki bi jim po domače rekli packarije, tem bolj sem prepričan, da je Cerkev Božja ustanova, ki jo vodi Sveti Duh.

Modrost starih pravi, da je zgodovina učiteljica življenja. Ali se sami kot dolgoletni zgodovinar s tako trditvijo strinjate?

To frazo je lepo slišati, v resnici pa je tako, da se človek lahko iz zgodovine marsičesa nauči, če se seveda hoče. Poznavanje zgodovine je izredno koristno, tudi ko govorimo o Cerkvi. Prepričan sem: če človek spozna Cerkev skozi njeno zgodovino, se veliko bolj zaveda, kaj Cerkev pravzaprav je, kakšna ustanova je to. Tolikokrat slišimo, kaj vse se je v Cerkvi dogajalo slabega, kakšne vse napake so bile storjene, moje osebno doživljanje pa je – morda bo zvenelo presenetljivo – táko: kolikor bolj spoznavam in študiram stvari iz cerkvene preteklosti, tudi tiste, ki bi jim po domače rekli packarije, tem bolj sem prepričan, da je Cerkev Božja ustanova, ki jo vodi Sveti Duh. Če ne bi bila Božja ustanova, bi že zdavnaj »konec vzela«, pa če gledamo katero koli njeno obdobje do današnjih dni. Poglejmo samo apostole, ki jih je izbral Kristus. Če bi izbirali mi, gotovo ne bi teh in takih; o vsakem bi imeli toliko pripomb, da bi bil takoj izvržen. Jezus pa na njih gradi. V človekovi slabosti se kaže Božja moč … Vse slabosti in napake skozi 2000 let so tako, kot nas uči cerkvena zgodovina, svojevrstna potrditev, da Cerkev vodi Sveti Duh.

Zavedati pa se je treba, da je zgodovina Cerkve tudi teološka disciplina, saj obravnavamo zgodovino ustanove, za katero pravimo, da je božje-človeška in je drugačna od drugih.

Zgodovino Cerkve predavate na ljubljanski teološki fakulteti. Kakšno mesto ima v celotnem teološkem študiju?

Na zgodovino gledajo študentje, ki prihajajo na predavanja …

… pa radi prihajajo?

Zelo različno, nekateri radi, drugi manj. Zgodovina je predmet, ki so ga vsi imeli že v prejšnjem šolanju in mnogim so jo njihovi učitelji »zagabili«, ker so od njih zahtevali, da se »nagulijo« letnice in imena. In to naj bi bila zgodovina!? Zato je mnogim študentom zgodovina res tuja in jo vnaprej zavračajo, ker so jo bili prisiljeni gledati le skozi taka očala. Sam se skušam ustavljati predvsem pri iskanju, pojasnjevanju, razumevanju vzrokov, zakaj in kako se kakšna stvar dogaja, kaj je v ozadju, kakšni so človeški vzgibi zanje in kakšne posledice, kakšen pomen ima neko dogajanje za določeno okolje in čas, tudi daljša obdobja. To je ena stvar. Zavedati pa se je treba, da je zgodovina Cerkve tudi teološka disciplina, saj obravnavamo zgodovino ustanove, za katero pravimo, da je božje-človeška in je drugačna od drugih. To torej ni zgodovina nekega naroda, neke ustanove, društva ali kluba, temveč zgodovina božje-človeške ustanove. Zgodovino Cerkve je zato treba jemati širše, gledati nanjo skozi prizmo njenega odrešenjskega poslanstva v svetu.

Vsi zgodovinarji, cerkveni pri tem nismo nikakršne izjeme, smo dolžni težiti k objektivnosti, kolikor jo je pač mogoče doseči.

Ali ni cerkveni zgodovinar v gledanju skozi tako prizmo v skušnjavi, da začne Cerkev predstavljati predvsem takšno, kakršna naj bi bila, in ne takšne, kot je bila?

Prepričan sem, da je tega vse manj. Imel sem srečo, da sem študiral zgodovino Cerkve na odlični fakulteti pri odličnih profesorjih – na rimski Gregoriani. Pri našem študiju je bilo vedno vodilo, spoznavati Cerkev takšno, kakršna je, ne takšne, kakšno bi si želeli, da bi bila. Za preteklost res lahko rečemo, da imamo izrazite zgodovinopisne primere, ko so Cerkev skušali slikati v najlepših podobah, ko so želeli prebarvati ali zamolčati tisto, kar je bilo slabega. Tega danes ne najdete več. Vsi zgodovinarji, cerkveni pri tem nismo nikakršne izjeme, smo dolžni težiti k objektivnosti, kolikor jo je pač mogoče doseči.

Morda kaže ob tem opozoriti še na nekaj. Ko gledam naše študente, vidim, da veliko laže sprejemajo zgodovinska razmišljanja o Cerkvi, če jo dosledno predstavljamo takšno, kot je bila, torej z vsemi negativnostmi, konkretnimi napakami in grehi vred. Cerkev je grešna in sveta. To se v njeni zgodovini stalno prepleta. To je tudi naša stvarnost. Prav v tem pa se, če se znova povrnem k izhodiščni misli, vidi, da je Cerkev res Božja ustanova, da jo ves čas vodi Sveti Duh. Ko je Cerkev najbolj ogrožena, najbolj v krizi, se vedno pojavijo posamezniki ali močna gibanja, ki jo skušajo pripeljati nazaj k njeni pristnosti, evangeljskosti, preprostosti.

S spoznavanjem Cerkve na Slovenskem, kakršna je bila v preteklosti, je povezana tudi ustanovitev Inštituta za zgodovino Cerkve na teološki fakulteti leta 1979. To je bil, če se ne motim, eden prvih tovrstnih inštitutov, ki jih je po vojni ustanovila fakulteta.

Pravzaprav je bil to prvi tak inštitut.

Dokaz, da je vodstvo fakultete in Cerkve posebno težo dajalo temu področju?

Pobuda je prišla s strani dr. Franceta M. Dolinarja, ki je bil tudi začetnik inštituta in njegov prvi predstojnik. Fakulteta je to pobudo lepo sprejela, tudi takratni ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik je potrdil statute inštituta. Njegovi sodelavci smo si zadali predvsem nalogo, da bi iskali in študirali še neobjavljene vire, ki se nanašajo na zgodovino Cerkve v okviru našega naroda, in sicer na najrazličnejših ravneh in dejavnostih: vire, ki govorijo o cerkveni organiziranosti, različnih zvrsteh verskega življenja, kot so razne bratovščine in redovi, o kulturi in umetnosti v Cerkvi, o njenem pogledu na narodnostna in tudi politična vprašanja … Namen inštituta je skratka tisto, kar še ni raziskano in javno dostopno, objavljati v izvirniku in opremiti s komentarji. /Takšnih kritičnih izdaj se je do danes nabralo že 45, saj inštitut vsako leto izda eno številko publikacije Acta Ecclesiastica Sloveniae; op. B. Š./ 

Nikakršnih sugestij, cenzure ali pritiskov ni bilo od nikoder.

Ali ste pri svojem delu naleteli tudi na omejitve? Inštitut je bil navsezadnje ustanovljen še globoko v socialističnem času, ko si cerkveni zgodovinarji najbrž niste mogli »privoščiti«, da bi svobodno izbirali vse relevantne zgodovinopisne teme, zlasti tiste ne, povezane z drugo svetovno vojno in dogajanjem po njej.

Glede tega smo se vedno čutili popolnoma svobodne. Nikakršnih sugestij, cenzure ali pritiskov ni bilo od nikoder. Sploh je bila dejavnost fakultete tudi v tistih časih svobodna, zlasti v primerjavi z drugimi sorodnimi ustanovami. Kolikokrat sem namreč slišal kolege zgodovinarje z drugih, svetnih fakultet in ustanov, kako so bili pri svojem delu utesnjeni. Naj razmere ponazorim z nastopom zgodovinarja dr. Staneta Granda, našega sodelavca pri rimskih simpozijih. Ko smo pred leti javnosti predstavljali knjigo Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, me je neka novinarka vprašala – kot urednik zbornika sedel sem ob tedanjem ljubljanskem ordinariju dr. Rodetu –, ali smo besedila pred objavo nesli k nadškofu, da bi jih odobril, morda cenzuriral. Nadškof je jasno povedal, da o pripravi zbornika sploh ničesar ni vedel. Tudi sam sem lahko potrdil, da smo avtorji delali popolnoma samostojno. No, v tej razpravi se je oglasil tudi dr. Granda in dejal, da je prav v cerkvenem okolju doživel pravo zgodovinopisno svobodo in kot zgled navedel rimske simpozije, kjer se lahko že od začetka 80. let prejšnjega stoletja o zgodovini Cerkve na Slovenskem razpravlja svobodno in brez vsake tabu teme.

Posamezna poglavja iz zgodovine Cerkve so sicer priročno »gorivo« za vroče politične razprave. Spomnimo se samo zgodbe škofa Rožmana iz predsedniških volitev leta 2007 /ko je ta tema delno skrojila izid volitev v soočenju dr. Danila Türka in Lojzeta Peterleta; op. B. Š./

Primeri, kot je Rožmanov, se bodo še pojavljali. Pa ne gre le za vprašanja, ki se nanašajo na konkretne cerkvene osebe ali, če hočete, na »slavne« gozdove iz denacionalizacije, skratka na cerkveno področje, temveč tudi za druge stvari iz naše polpretekle zgodovine. Dokler ne bodo kolikor toliko razčiščene, dokler se z njimi ne bomo soočili, jih priznali in sprejeli kot neločljivi del nas samih, se bo to zmeraj pojavljalo. Sami veste, kako je, če človek poje kaj takega, kar mu želodec ne prebavlja – spahuje se mu. To človeka moti in moti tudi ljudi okoli njega, ker se mu, po domače povedano, riga.

Tudi slovenski družbi z nerazčiščeno preteklostjo se vedno znova …

… riga. Morda ta primerjava ni najbolj primerna za časopis.

Kdaj bomo sprejeli, da je bil komunizem totalitarni režim, ki nas je tlačil 50 let, in ga bomo obravnavali enako kot nacizem in fašizem?

Zakaj pa ne? Mislim, da bodo bralci dobro vedeli, kaj hočete povedati.

Prav, pa ostaniva pri njej. Pogovarjava se o zgodovinopisju. Sami dobro veste, da je komunistični režim izoblikoval tako videnje naših razmer, kot mu je ustrezalo. Vse pred njim je bilo zanič, gnilo, z njim pa je nastopilo nekaj čisto novega, čudovitega, neomadeževanega … O t. i. komunistični stvarnosti od partizanstva naprej pa potem do konca se nikoli ni smelo reči nič slabega. Vse je bilo pozitivno. Sprašujem se : kdaj bomo prišli tako daleč, da bomo to dediščino vendarle presegli? Kdaj bomo sprejeli, da je bil komunizem totalitarni režim, ki nas je tlačil 50 let, in ga bomo obravnavali enako kot nacizem in fašizem? Še zmeraj se o tem govori le v rokavicah. Bolj ali manj nam so nam znani komunistični zločini med vojno in poboji po vojni. Toda to je le ena plat. Poglavitno zlo komunizma vidim v dveh njegovih potezah. Prvič, človeka je hotel razčlovečiti, mu vzeti, kar je najbolj človeško: svobodo misli, svobodo besede, svobodo lastnega odločanja. Drugo je dobro opredelil Mitja Ribičič v nekem poročilu leta 1961: Naša politika do Cerkve je kombinacija raznih diferenciacij, poglabljanje nasprotij med slovenskimi in hrvaškimi škofi, med tremi slovenskimi škofi, poglabljanje nasprotij med duhovniki samimi, med duhovniki in verniki. Torej ustvarjati razdore in sovraštvo. Dokler ne bomo prišli tako daleč, da bomo uvideli, da je pri nas vladal totalitarni režim, ga kot takega obravnavali in da je vse, kar se je dogajalo v zadnjih 70 letih, del naše zgodovine, del nas samih, se nam bo zaradi neprebavljene preteklosti ves čas kolcalo in rigalo.