Gospod Snoj, se je življenje po prejemu velike Prešernove nagrade spremenilo? Kakšno mesto imajo ta in druge nagrade v vašem ustvarjanju in nasploh v življenju?

S Prešernovo nagrado se v mojem zdajšnjem življenju ni spremenilo nič. Še naprej – če seveda nisem slučajno v kakšni bolnišnici – pišem tri do štiri ure na dan, torej v petek in svetek, poleti in pozimi, v slišni bližini svojih najbližjih, z vdanim pasjim črnuhom ob nogah. Da mi je – tako nepričakovano dodeljena – vzbudila upanje, da moja smer v sedanji, zdaj pravzaprav že skoraj polpretekli slovenski literaturi le ne bo ostala čisto brez sledu, pa ni nobenega dvoma – ni človeka, ki bi mu pohvala ne bila v vzpodbudo. In sprenevedavo bi bil skromen, če tega pogovora ne bi izrabil tudi za sporočilo, da mi bosta, če Bog da, letos izšli dve deli: v redni zbirki Slovenske matice »Balkan sobranie«, roman o mojih soldaških doživetjih v JLA na začetku šestdesetih prejšnjega stoletja, pri Založbi Miš pa drobna psihološka prozica za otroke »Lenartovih prvih pet«.

Pogovor Ksenje Hočevar z Jožetom Snojem je bil objavljen konec aprila 2012 v Družinini mesečni prilogi Slovenski čas.

Dobrega pol stoletja že ustvarjate, v nekem intervjuju ste dejali, da ste napisali približno eno knjigo na leto, kar je izjemen opus. Na kaj »bolj slišite«: pesnik ali pisatelj? 

To o knjigi na leto je statistično povprečje. Vse doslejšnje romane sem izdeloval po več let, ker tudi pišem zelo počasi – ob »popravljanju za nazaj« v povprečju štiri, pet, deset novih stavkov na dan. A počasi, kot vemo, se daleč pride. Moje izvorno izhodišče je seveda poezija. Kar terja opise, psihološke oznake, družbenopolitična ozadja, komentarje itd., pa me vodi v epiko, torej v pripoved, v zgodbo, ki pa mora biti, če naj bo življenjsko sočna in polna, doživljajsko in izpovedno enkratna in neponovljiva.

Literatura preteklost individualizira, zgodovina poedine človeške usode in zgodbe posploši in kategorizira, politika iz tako obdelanih dogodkov kuje svoje strategije in taktike.

Če bi pogled na vaše ustvarjanje posplošila: v liriko ste vnašali bogoiskateljstvo, v romanih ste odkrivali grozote revolucije s povojnimi poboji – vaši poglavitni temi sta bili »Bog« in »Rog«, pravite. Ali je roman Gavženhrib, s katerim ste se okrog leta 1980 uprli neresničnemu prikazovanju NOB, nastal iz notranje potrebe po resnici? Z njim ste precej »dražili« oblast.

Nič nisem »dražil«, ampak sem tvegal. In to ne prvič, ampak – vsakič za korakec dlje – že kdove kolikič. Od zbirke novel »Gospa z mentolom« (1966), prek pesniške zbirke »Konjenica slovenskih hoplitov« (1968) do romana »Hodnik« (1969) in naprej do »Gavženhriba« (1982) ter »Fuge v križu« (1986). Bogoiskateljsko, kot pravite, kajpak, tako v poeziji kot v prozi, saj Bog ni v predalčkih lirike, epike ali dramatike, ampak – tudi v umetnosti – povsod. In povsod sem ga – ker me je peklila zločinska zamolčanost poklanih, kajpak – zgroženo pa tudi uporniško spraševal, zakaj tolikšna kazen nad nas Slovence in v čem tolikšen greh. In kolikor sem našel razumskih vzrokov tako pri žrtvah kot pri rabljih in kolikor sem ga, tega temnega roškega Boga, intuitivno najdeval v zamolčanosti ali razkritosti tako pri prvih kot pri drugih, sem to po svojih skromnih spoznavnostnih močeh skušal upesniti.

Pokojni Janez Pogačnik, župnik in moj prijatelj, je dal iz izstreljenih tulcev, ki jih je nabral okrog enega roških brezen, narediti kelih. V njegovo podnožje je dal vgravirati moje verze: Jata belih ptic nad črnim Rogom./ Streli jih plašíjo./ K Bogu letijo, z Bogom. Skupaj, kot vidite, torej »Rog in Bog«.

V romanu Fuga v križu, ki je tudi izšel še pred osamosvojitvijo, ste se otresli avtocenzure, ste nekje zapisali. Se je v otopelosti do bratomorne vojne, zoper katero ste ga napisali, do danes kaj premaknilo? 

Razgaljanje resnice o naši bratomorni državljanski vojni, ki jo je zanetila brezobzirna boljševiška revolucija, še do zdaj ni ne dokončno speljano ne ovrednoteno – in tega je med drugim kriva slepa trdovratnost na obeh straneh. Naši komunisti namreč niso bili »uvoženi«, ampak so zrasli iz domačih razmer. A »očiščenja in pomlajenja« v naši Cerkvi, ki ju je bilo po toliko bridkih izkušnjah med vojno in po njej pričakovati, do zdaj nismo doživeli. Ker verjamem v katarzo človekovega križevega pota, bom rekel še ne.

V zgodovinski številki 57 sem razmišljal o vlogi in nalogah slovenskega kristjana in če me takrat ne bi bilo v tisti druščini, bi iz njenega programa ne bilo mogoče razbrati, da v Sloveniji sploh še obstaja kakšen krščanski živelj.

V svobodi – če se ozrem še po naši sedanjosti – je pozaba še veliko bolj vnebovpijoča kot zamolčanost v tiraniji, trdnost in načelnost v slednji pa je na srečo v obratnem sorazmerju z njeno nasilnostjo. V tiraniji, recimo, kristjanov ni bilo težko prepoznati: hodili smo k maši, čeprav so nas, recimo, na vhodu v cerkev spremljali špiclji in tudi že kamere. V svobodi se jih – take, ki si prizadevajo živeti v sozvočju s prvo Besedo, ne med zvončkljanjem votlega besedičenja – trudim in trudim razločevati od preostale poplitvene množice, pa mi ne uspeva kaj prida.

Jože Snoj: Kaj menite, gospa, sem tako kratkega vida ali tako bolestno daljnoviden? In ali sem bolezensko oglušel, da ne uživam več v potrkavanju iz domačnih »visokih temnih lin«, ali pa sta mi proslula Zvon 1 in Zvon 2 z betonom zalila ušesa? FOTO: Tatjana Splichal

Kaj menite, gospa, sem tako kratkega vida ali tako bolestno daljnoviden? In ali sem bolezensko oglušel, da ne uživam več v potrkavanju iz domačnih »visokih temnih lin«, ali pa sta mi proslula Zvon 1 in Zvon 2 z betonom zalila ušesa?

Toda moje v slovenstvo in krščanstvo zatrapano srce – tudi ljubezen je, hvalabogu, slepa – mi vseeno še zmeraj zatrepeta ob pogledu na cerkvice, posejane po naših vrheh in gričih. Se bomo mar pred novodobnimi valpti, tajkuni, posvečenimi prokuristi in nevernimi Turki spet začeli zatekati za obzidja gor k njim, se – seveda metaforično – sprašujem. A vsaj te, se prav nič metaforično tolažim, ostajajo še moje.

Pri poeziji oziroma umetnosti sploh pa je treba, predragi mi v Gospodu, kdaj tudi stisniti zobe in kaj problemskega, da ne rečem problematičnega, tudi prenesti.

Kaj se je po letu 1990 zgodilo z našo literaturo in umetnostjo? Nekje ste omenili paradoks, da so morda obdobja diktature bolj plodna za literaturo in umetnost kot svoboden čas.

Prenažrt čas je duhovno gluh čas. Prebavljanje otopí možgane in zamasti srce. A prišli bodo spet časi stisk in duhovne lakote in takrat se bosta intelekt in emocija spet ugledala v Duhu kot svojem izvoru in v umetnosti kot v svojem pol zemeljskem pol vsemirsko nebesnem domu. Doslej so še zmeraj prišli. Upajmo – glede na našo civilizacijo namreč – da ne zadnjič.

Bi kompleksnost slovenske zgodovine laže odkrila literatura kot politika? 

Literatura preteklost individualizira, zgodovina poedine človeške usode in zgodbe posploši in kategorizira, politika iz tako obdelanih dogodkov kuje svoje strategije in taktike. Polnokrven enkraten doživljaj literarnega junaka skrepení v posušen fakt, živa pesnikova naracija v hladno zgodovinsko deskripcijo, ta pa politike žal najpogosteje zapeljuje v manipuliranje z zgodovinsko resnico, če se produktu nakazanega procesa sploh še sme tako reči.

Mi, tihotapci lepote z onkraj vidnega in s hudičevskimi cariniki na meji, smo vsega hudega vajeni in z vsemi žavbami namazani tiči. Napišem, na primer, pesmico kot cvetka lépo in potem v zasedi prežim, kdaj se bo Bog v podobi kakega čmrlja, čebele ali smaragdnega kolibrija prišel posladkat z njenim nektarjem.

To je črn scenarij, značilen za neozavedene narode. Za svetlejšega je pri nas do sedaj vse od Cankarja naprej prispevala predvsem literatura. Povprečno poznavanje lastne zgodovine je med nami namreč še zmeraj porazno. Slovenščino so strukturalistični pismouki priskutili mladim do bruhanja. Kdo jo bo še bral in negoval?

A da bi bili ob poglaviten vir človekove osebne in narodnostne ozavedenosti, ki se mu reče jezik in ki je najlepša posoda Duhá, kadar se razcveti v poezijo, si ne moremo in ne smemo privoščiti. Kristjani, ki verujemo v stvariteljsko moč Besede in svetost jezikov kot njenih orodij, še posebno ne.

Jože Snoj: Za nekatere sem vse kaj drugega kot pišoči, besedno umetnost ustvarjajoči kristjan. A to me, če sem res kaj vreden kot ustvarjalec, čisto nič ne skrbi. Ni namreč resnične umetnine, iz katere, pa če to umetnik hoče ali noče, ne bi kot teloh iz snega pokukal Sveti Duh, Gospod, ki oživlja. FOTO: Tatjana Splichal

Pri poeziji oziroma umetnosti sploh pa je treba, predragi mi v Gospodu, kdaj tudi stisniti zobe in kaj problemskega, da ne rečem problematičnega, tudi prenesti. Ne more biti, ker poganja iz tega sveta in je prav toliko polna vroče krvi kot posvečene duhovnosti, počesana in polikana, kot da je bila pravkar »vzeta iz škatlice«. Skuštrana je včasih in vihrava, nemirna in nepotešena, obupana in razdiralna, a vselej tudi hrepeneča po nečem lepšem, boljšem, pravičnejšem, onstransko nevidnem in nerazpoznavnem, neizgovorljivem in nedosegljivem. Táko, sobratje, si vzemíte v misel in k srcu, pa bo v tolažbo in poveličanje, duhovno potešitev in duševno izmirjenost.

Toda moje v slovenstvo in krščanstvo zatrapano srce – tudi ljubezen je, hvalabogu, slepa – mi vseeno še zmeraj zatrepeta ob pogledu na cerkvice, posejane po naših vrheh in gričih.

Ste krščanski pisec? 

Po vsem povedanem za nekatere sem, da bolj ne bi mogel biti. Ker sem uporniško naglas branil prepovedano vero in preganjano Cerkev, so me po vojni že v gimnaziji razglasili za klerikalca, bil sem po udbi nadzorovana oseba, natanko je bilo določeno, do kod po družbeni in literarni hierarhični lestvici smem, zmeraj in povsod sem se moral potruditi desetkrat bolj kot tisti nezaznamovani ali celo protežirani – neskončno sem ponosen na to!

Še bolj sem ponosen na svojega strica Franceta Snoja, ki si je iz varnega Londona oziroma kraljeve vlade v izgnanstvu leto pred koncem vojne upal med partizane »spravit med seboj sprte brate« in ta tragični idealizem kmalu plačal z dolgoletnim zaporom in prezgodnjo smrtjo. Značilno za pristran in opešan zgodovinski in kulturni spomin sedanjih slovenskih kristjanov pa je, da je – razen v odlični Arneževi zgodovini SLS – pogreznjen v popolno pozabo!

Po taistem prej povedanem pa sem – če se vrnem k zastavljenemu vprašanju – za nekatere vse kaj drugega kot pišoči, besedno umetnost ustvarjajoči kristjan. A to me, če sem res kaj vreden kot ustvarjalec, čisto nič ne skrbi. Ni namreč resnične umetnine, iz katere, pa če to umetnik hoče ali noče, ne bi kot teloh iz snega pokukal Sveti Duh, Gospod, ki oživlja.

Slovenija potrebuje »očiščenje in pomlajenje«. O tem sem prepričan. Tega, kdo se bo lotil te »žehte«, ob kateri upam, da ne bo ponovno zgrešena in krvava, pa zagotovo ne bom dočakal. Nova revija skratka enkrat in nikoli več.

Mi, tihotapci lepote z onkraj vidnega in s hudičevskimi cariniki na meji, smo – veste, gospa – vsega hudega vajeni in z vsemi žavbami namazani tiči. Napišem, na primer, pesmico kot cvetka lépo in potem v zasedi prežim, kdaj se bo Bog v podobi kakega čmrlja, čebele ali smaragdnega kolibrija prišel posladkat z njenim nektarjem. Če prileti, vem, da sem iz njegove nedosegljive lepote izluščil drobcen umotvor – neskromno drobcen za narcisa, kakršen sem, seveda.

Na jesen ognjeno zláto zažarijo javorji po Murglah, tam na Brezjah pa iz razkošnega zlatega okvira seva svojo milost Layerjeva Marija z Detetom. In zdaj si predstavljajte, da se z menoj na krilih navdiha zapeljete skozi ta piromansko plameneč drevored oziroma špalir brezjanski Materi božji v objem. Takole se glasi, poslušajte, ta pesem: prekipeva-/po-/ joče/ izbruhnejo/ po-/ žari/ zapraskeče, vzdolž aleje, zláto/ listje, scvrkne/ v pozlačene rezbarije// baročno/ se razraščajo v okvire, vse bohotnejše/ okvire iz/ okvirov, milo-/ sijoči/ vitraji rumenine// v kočiji/ z vetrom razbliskanih fanfar/ za okni/ zavózimo v to nebeščansko Slavo// po Vii Appii naravnost/ tja proti Gorenjski/ s piromani javori/ v štafeti// Mariji z Brezij/ v razzláteno naročje.

Jože Snoj: Cerkveni oče Tertulijan iz 2.–3. stoletja po Kr. je zapisal credo, quia absurdum est, jaz – po sedanjem pojmovanju absurda, seveda – pa verjamem v absurd križa, prvo in poslednjo resnico tega absurdnega sveta. FOTO: Tatjana Splichal

In takole sem, vidite, zvit kot sem, končno spravil eno od svojih religioznih pesmi, ki jih imam z upesnitvijo Pasijona na čelu, po svojih pesniških zbirkah na kupe, tudi na stran »Družine«.

A da bi bili ob poglaviten vir človekove osebne in narodnostne ozavedenosti, ki se mu reče jezik in ki je najlepša posoda Duhá, kadar se razcveti v poezijo, si ne moremo in ne smemo privoščiti.

Kakšen je torej vaš credo?

Cerkveni oče Tertulijan iz 2.–3. stoletja po Kr. je zapisal credo, quia absurdum est, jaz – po sedanjem pojmovanju absurda, seveda – pa verjamem v absurd križa, prvo in poslednjo resnico tega absurdnega sveta. Ne vem, če ga bo odrešila, vem pa, da me iz dneva v dan odrešuje. A o tem, če boste pri »Družini« seveda še pri volji, mogoče kdaj drugič.

Dobršen del življenja ste sicer ostajali samohodec, a vseeno smo vas neredko srečevali v medijih. Vaše kritične zapise do kulture in družbe, s katerimi ste osvetljevali manj jasne predele slovenskega prebivanja, najdemo takorekoč v vseh prepovedanih in zaplenjenih revijah (Beseda, Revija 57, Perspektive ...). Je ločevanje med literaturo in političnim udejstvovanjem težavno? Drži, da v vsakem pisatelju tiči malo politika? 

Ker še malo nisem politik, ki bi bil kdaj v življenju zavezan disciplini kake stranke, sem lahko kritičen razmišljevalec in v toliko seveda tudi »političen«. Ker si ne glede na takrat vladajoče enoumje nisem dopustil vzeti pravice do pisanja, sem kot nepartijec »v vrsticah in med njimi« pisal v uradnem Delu in kot krščansko usmerjen intelektualec sodeloval tudi pri vseh treh ukinjenih revijah mladih uporniških levičarjev, tudi v njihovih zadnjih številkah – v Besedi, Reviji 57 in Perspektivah. Toda do Nove revije sem bil zmeraj zunaj kroga organizirano nastopajočih sodelavcev, ki pa so mi bili ne glede na mojo nazorsko usmerjenost vedno prijatelji v skupnem boju za »prostost mišljenja«. V desetletjih, polnih ubijajoče samote sem bil – in sem do sedaj ostal – brez enega samega enako mislečega sogovornika. Tudi, seveda, v Novi reviji, čeprav sem v njej prvič in zadnjič okusil opoj in slast usklajenega nastopanja za véliki cilj – samostojno demokratično državo.

Razgaljanje resnice o naši bratomorni državljanski vojni, ki jo je zanetila brezobzirna boljševiška revolucija, še do zdaj ni ne dokončno speljano ne ovrednoteno – in tega je med drugim kriva slepa trdovratnost na obeh straneh.

V zgodovinski številki 57 sem razmišljal o vlogi in nalogah slovenskega kristjana in če me takrat ne bi bilo v tisti druščini, bi iz njenega programa – kako značilno za stanje duhá v našem krščanskem občestvu tistega in kasnejših časov! – ne bilo mogoče razbrati, da v Sloveniji sploh še obstaja kakšen krščanski živelj.

Pozneje ste Novo revijo tudi urejali. Revija za »mišljenje in pesništvo« bi letos praznovala tridesetletnico, a je tik pred jubilejem ugasnila. Bi Slovenija potrebovala novo 57. številko Nove revije? 

Ja, po izidu šokantne 57. številke in mesecih, ko je svoj hrbet udarcem oblasti nastavil Boris A. Novak, sem za kako leto ali kaj postal njen glavni urednik. Na srečo – vsi skupaj smo bili z eno nogo v arestu ali še kje – se je vse dobro izteklo. Ob tristoti številki revije smo uredniki naredili obračun s tem, za kar smo si v njej programsko prizadevali – bilanca moje svetle vizije krščanstva v osamosvojeni Sloveniji je bila katastrofalno črna.

Slovenija potrebuje »očiščenje in pomlajenje«. O tem sem prepričan. Tega, kdo se bo lotil te »žehte«, ob kateri upam, da ne bo ponovno zgrešena in krvava, pa zagotovo ne bom dočakal. Nova revija skratka enkrat in nikoli več.