V okviru univerze v Kristiansandu na obalnem jugu Norveške je bil 11. in 12. avgusta 2015 znanstven simpozij o svetopisemskih perspektivah medreligijskih odnosov. Predavali so strokovnjaki za Sveto pismo iz Danske, Kanade, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Slovenije, Švedske, Velike Britanije in Združenih držav Amerike. Iz Slovenije je bil povabljen podpredsednik SAZU, Jože Krašovec, ki je bil med vsemi tudi edini katoliški biblicist. Posvet je bil v prostorih univerze Ansgar. Ansgar University College je vplivna akademska ustanova, ker že od nekdaj posebej skrbi za biblične študije na visoki akademski ravni in za pripravo misijonarjev po svetu. V zadnjih letih si prizadeva tudi za poglabljanje ekumenskega duha v medreligijskem dialogu.

Predavanja o medreligijskih odnosih

Predavanja so zajemala različne vidike medreligijskih odnosov, kot se kažejo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Izrael je bil vsestransko vpet v kulturni in religijski svet antike in je bil izpostavljen kulturnim in religijskim vplivom iz vseh antičnih kultur. Zato je pomembno vprašanje, kaj je v Svetem pismu skupnega glede na okoliške kulture in religije in kje se kažejo posebnosti razodetja, ki je zabeleženo v Svetem pismu. Nekaj predavanj se je dotikalo medreligijskih odnosov v novejših kulturnih in religijskih konstelacijah.
Poskus zbliževanja teoloških pozicij Katoliške in protestantskih cerkva

Predavanje Jožeta Krašovca je bilo edino osredotočeno na najzahtevnejša vprašanja novejših poskusov zbliževanja teoloških pozicij Katoliške in protestantskih cerkva v razlaganju vloge in pomena razmerja med besedo Svetega pisma in zakramenti ter poskusov preseganja nekdanjih kontroverz v razumevanju »opravičenja po veri« v katoliški in protestantski teologiji in oznanjevanju.

»Ontologija« simbola

Eden redkih teologov, ki je izrecno obravnaval pomen simbolov za razumevanje odnosa med besedo in zakramenti, je bil Karl Rahner. Najučinkoviteje se tega vprašanja dotika z »ontologijo« simbola, ki jo je razvil v spisu »Teologija simbola«, v kateri je presegel protestantsko »metaforično« razlago Jezusove navzočnosti v evharistiji z značilno katoliško razlago »realne« navzočnosti ravno z »ontologijo« simbola.

»Ontologija« simbola pa ne pomaga dovolj, ko gre za zelo kontroverzno vprašanje »opravičenja po veri«, ki je osrednji del Pavlove teologije, najbolj izčrpno prikazan v njegovem Pismu Rimljanom. Z reformacijo se je pojavil izraz »opravičenje po veri« s poudarkom »samo po veri« (sola fide). Razlog razhajanja med katoliško in protestantsko smerjo je v protestantski razlagi tega poudarka, ker je ravno iz razlage razvidna njihova teza, da je za opravičenje dovolj človekovo dejanje vere. Katoliški nauk in teološka razlaga pomena vere za opravičenje pa dejanje vere razume širše: zadostni pogoj za opravičenje ni samo načelno dejanje vere, temveč tudi volja po življenju po navdihu upanja in ljubezni. Po nerazumljivi logiki protestanti v tako široki razlagi vere vidijo past, da bi upanje in ljubezen razumeli kot človekovo »zaslugo« za opravičenje, kar bi pomenilo domnevo, da se človek ne odreši »samo po milosti« (sola gratia), temveč tudi na temelju nekega človekovega doprinosa, torej zasluge.

Povzeto po SŠK: Jože Krašovec, podpresednik SAZU

Foto: Tatjana Splichal