Župnija Marije Pomagaj je tako pomenila prostor za obhajanje zakramentov, molitve, druženja in varno ognjišče za rojake, ki so v različnih obdobjih prihajali v Kanado, še posebej pa po 2. svetovni vojni, ko so bežali pred komunističnim terorjem.

Somaševanje duhovnikov, med katerimi so bili župnik župnij Marije Pomagaj in župnije Brezmadežne Leopold Valant, dolgoletna župnika Ivan Plazar in Valentin Batič ter duhovnik John Nošan in lazarist Toni Burja, ki je bil osem let kaplan na župniji, sedaj pa je župnik v Lanusu v Buenos Airesu in med drugim skrbi za naše rojake v Argentini, ter stalni diakon Rudi, je vodil škof Jamnik, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za pastoralo Slovencev po svetu.

FOTO: Arhiv škofa Jamnika

Škof Jamnik: Zahvala vsem, ki ohranjajo vero, jezik, kulturo

V nagovoru se je posebej zahvalil bratom lazaristom, ki od samega začetka skrbijo za župnijo Marije Pomagaj, posebej sedanjemu župniku Leopoldu Valantu, ter jim ob začetku praznovanja 400-letnice ustanovitve Misijonske družbe svetega Vincencija zaželel, da bi še naprej s takšno gorečnostjo in misijonsko predanostjo skrbeli za naše rojake v Torontu oziroma Kanadi. Pri maši so se posebej spomnili vseh, ki so gradili cerkev kot zgradbo, ob tem pa tudi živo občestvo. Zahvalil se je vsem rojakom, ki ohranjajo močno in trdno vero, skrbijo za jezik in kulturo, ob obhajanju jubileja pa jim zaželel, da bi drevo te župnije, ki ima tako močne korenine, tudi v prihodnje obrodilo bogate sadove, kar je bilo mogoče že doživeti pri lepo oblikovani sveti maši in bogatem kulturnem programu po njej, v katerem je sodelovalo tudi veliko mladih.

FOTO: Arhiv škofa Jamnika

Škof Jamnik je ob slovesnem prazniku Brezmadežne vse zbrane povabil, da bi ohranjali čista srca, saj je prav greh tisti, ki povzroča napetosti, spore in notranjo tesnobo. Ko pa odpremo srca Božjemu odpuščanju in milosti, se rojeva nekaj novega, lepega, tako v odnosu do Boga, kot tudi naših bližnjih. Marija Pomagaj, ki smo se ji v skupni molitvi vsi posvetili, naj bo naša priprošnjica in zgled, da bi se tudi mi vedno znova prizadevali spolnjevati Božjo voljo.

Župnik Valant: Veselim se vsakega izmed vas

»Veselim se vsakega izmed vas,« pa je župljanom položil na srce župnik Leopold Valant. »Naša župnija je najprej občestvo! Občestvo zvestih ljudi, ki so hrepeneli in še hrepenijo po svetosti.« Spomnil jih je, da je njihova župnija misijonska »in mora ostati, saj mora biti najprej kraj, kjer lahko prejemamo Božje milosti, kjer pomagamo drug drugemu k svetosti. Brez Boga se na koncu vsi naši upi in načrti sprevržejo v utvaro in porajajo tesnobo. V zakramentih Jezus pride bivat med nas zato, da bi nam dal moč, da lahko postanemo Božji sinovi in hčere. Zato nam je naklonil to našo župnijo!« je prepričan. Četudi se zdi, da se župnija stara ter da je moči in zagnanosti danes manj kot pred nekaj desetletji, je poudaril, da je vse, kar se dogaja v župniji, več kot vredno vloženega truda.

FOTO: Arhiv škofa Jamnika

Slovesnosti, ki se je je udeležil tudi veleposlanik Republike Slovenije v Kanadi, gospod Gregor Rode z ženo Moniko, je sledilo prijetno druženje z bogatim kulturnim programom. Pesmi o domovini je pritegnila vsa dvorana ...

Pastorala Slovencev v Torontu od leta 1948

Redna duhovna in pastoralna oskrba naših rojakov v Torontu poteka že od leta 1948, ko je hrvaški duhovnik dr. Rudolf Hraščanec zanje maševal v poljski cerkvi Marije Čenstohovske. Prav kmalu mu je prišel pomagat slovenski duhovnik dr. Janko Pajk, ki je takrat bil nastavljen za kaplana v St. Catherines Ont. Tisto leto je prišel tudi prvi lazarist dr. Jakob Kolarič. Vse odtlej so člani misijonske družbe (lazaristi) skrbeli za dušnopastirsko delo tukaj v Torontu.

Skupnost se je duhovno in kulturno hitro razvila. Leta 1950 je bil ustanovljen odbor za nakup ali gradnjo cerkve. V tem času so že potekale akademije, koncerti, igre, romanja, delo za Karitas in misijone … Leta 1954 so že lahko nadaljevali v svoji cerkvi in svojih prostorih. Že leta 1955 pa je župljan Alojzij Ambrožič obhajal novo mašo. Kasneje je postal nadškof torontske nadškofije in kardinal Katoliške Cerkve.

Stopiš lahko v cerkev, ki si jo pomagal graditi

Pred leti je župljan Otmar Mauser napisal: »Slovenski človek je prinesel v tuji svet svoje križe, vsajal jih je in bogme, tudi naši križi cveto. Cveto v naši mladini, cveto v naših cerkvah, cveto v naših domovih. Slovenski žulji, slovenske solze, slovenska volja in, če hočete, slovenska trma, sijejo iz vsega, kar je slovenski človek na tuji zemlji, ki je zdaj naš dom, ustvaril in gradil. Stopiš lahko v cerkev, ki si jo pomagal graditi, v slovenski besedi moliš, v slovenski besedi se spoveš, v slovenski besedi poješ. Greš v slovenski dom, v slovensko dvorano, organizacije imaš, cerkvene in svetne, slovenske so in tvoje.«

Iz te župnije so se razvile slovenska šola in mnoge organizacije. Rast skupnosti je pripeljala do tega, da so dokaj hitro ustanovili še župnijo Brezmadežne in zgradili še eno cerkev. Po 70 letih se v hvaležnosti veselijo vseh sadov.