Žalostno tožbo »Moj Bog, moj Bog …« je bilo komaj slišati. Krik, ki je izražal popolno zapuščenost. Bog je bil zelo daleč! Vendar ni povsem izginil, saj ga Jezus kliče na pomoč. Tudi mi, dokler ga vztrajno kličemo – čeprav uporno – še vedno verujemo, da je tu, da je z nami. Le popolni molk med nami in Bogom bi pomenil smrt naše vere vanj. Koliko je psalmov, ki javno izražajo nezadovoljstvo, vendar nadaljujejo z vpitjem proti Bogu. Hladnokrvno?

Zdaj je ton drugačen: »Oče, v Tvoje roke …« Čeprav je trpljenje na križu neznosno in se zdi, da je Bog ravnodušen, ne gre za slepo usodo, ki bi se zgrnila nad nas kot poguba: On ostaja Nekdo. Tudi v tej uri teme ostaja Oče. Morda sedaj celo bolj kot kadarkoli.

Beseda »oče« vsebuje vsa nasprotja. Je oddaljen, »presežen«, zahteva spoštovanje zakonov in ima oblast. Je pa tudi bitje bližine in nežnosti, človečnosti in sočutja. Skratka: je hkrati zakon in milost. Pred Bogom Očetom se lahko tudi mi počutimo in vedemo docela naspr...