Marjan Turnšek. FOTO: Tatjana Splichal.


Bil je postni čas, ko nas je lani zadela koronavirusna epidemija svetovnih razsežnosti. Še vedno imamo živo pred očmi žalostne posnetke praznega Trga sv. Petra ob velikonočnem tridnevju. Nehote imamo morda celo občutek, da se lanski post sploh ni zaključil, da se z epidemijo vleče naprej.

O tem, kaj je bistvo pravega posta in čemu lahko koristi odpovedovanje, smo se pogovarjali z nadškofom Marjanom Turnškom. Intervju smo delali skupaj z novinarko Petro Stopar z Radia Ognjišče, kjer boste na prvo postno nedeljo pogovoru lahko prisluhnili tudi v avdio obliki.

Čas ukrepov in odpovedovanja zaradi koronavirusne bolezni traja že zelo dolgo. Kako naj zdaj vstopimo v postni čas brez nekega občutka prisile?

Post gotovo ne more biti pod prisilo, pravi post je lahko le svobodno sprejeto odpovedovanje. Lahko pa se na eni strani odpovedujemo na področju, ki si ga sami izberemo, ali pa po drugi strani sprejmemo neke zunanje okoliščine za svojo odpoved zaradi skupnega dobrega.

Poglejmo na primer mamo z dojenčkom. Ali se mora prisilno odpovedovati? Ne, to naredi iz ljubezni. Tako lahko človek tudi »prisilo« začne spreminjati v nekaj pozitivnega, tudi v notranjo svobodo. Svoboden človek je lahko svoboden tudi v ječi. Poznamo primere, ko so ljudje leta, desetletja prebili v samici, pa so kvalitetno preživeli tisti čas, zato ker so bili notranje svobodni. Vedno si je treba prizadevati za iskanje svobode, da ne doživljamo vsega kot prisilno odpovedovanje.

Postni čas nam želi pomagati, da v sebi prebudimo duhovno življenje, da ga poglobimo. To pomeni čisto konkretne stvari: kako na primer spremeniti pogled na to situacijo, da bo človek lahko tudi v teh razmerah služil, uresničeval ljubezen.

Poznamo veliko oblik posta: nekateri se postijo 40 dni, nekateri na duhovnih vajah osem dni, spet drugi dajejo miloščino ... Kakšen post je Bogu zares po volji?

Na to vprašanje je odgovarjal že Jezus, ko so ga farizeji spraševali, kako to, da se njegovi učenci ne postijo. V skupnosti, ki jo je začenjal, starozavezni post ni imel mesta. Mnogi so namreč verjeli, da si s tem, ko izpolnjujejo to in še mnoge druge zapovedi, zaslužijo odrešenje, da si zaslužijo Božje kraljestvo in odnos z Bogom.

Jezus pa jim je povedal, da ne gre tako. Odnos z Bogom je zastonj. Ja, seveda tudi v Cerkvi potem uvedejo čas posta, ki pa ni namenjen temu, da bi si kristjan sam zaslužil odrešenje.

Post je gotovo najprej sestavni del liturgičnega leta, 40-dnevno obdobje pred veliko nočjo, ki prinaša posebno milost. 40 je simbolno število, ki ga večkrat srečamo v Svetem pismu. Jezus se je 40 dni postil v puščavi, že pred tem je izraelsko ljudstvo 40 let hodilo skozi puščavo. Puščava je simbol posta, odpovedovanja, ki pa nečemu služi.

V zgodovini so se pojavile še druge priložnostne oblike posta: 8 ali 9 dni, petki v celotnem letu ali vsaj v postnem in adventnem času. Nekateri si tudi sami naložijo kakšen post, lahko za vse življenje. Tu govorimo o trajnem postu. Kartuzijani, na primer, ne jedo mesa. Taka telesna vaja postane duhovna, saj z njo dosegajo duhovni cilj, za katerega so se odločili.


FOTO: Tatjana Splichal.

Epidemija nas je šokirala s tem, ker smo se bili primorani marsičemu odpovedati. Ali smo na odpovedovanje sicer že preveč pozabili?

V zahodnem svetu nam je odpovedovanje res postalo precej tuje. Otroci se v krogu domače družine ne navadijo več odpovedovati, prej nasprotno: imeti, dobiti. V našem okolju in načinu življenja je prevladalo potrošništvo. Ko si zaželim, grem, kupim in imam. Digitalna kultura to spodbuja tudi na drugih področjih. Samo ekrana se dotakneš, pa že imaš, kar hočeš. Tak način življenja pa vodi v mehkužnost in razvajenost.

Zdi se mi, da je v tem trenutku zelo pomembno gojiti sposobnost odpovedovanja. Treba si je okrepiti voljo, da znamo kdaj tudi zamakniti zadovoljitev svojih potreb. Pa čeprav najbolj osnovnih. Ko začutim žejo, deset minut še ne grem pit, zato da krepim svojo voljo. V desetih minutah še ne bom dehidriral, lahko pa nekaj naredim za svojo voljo.

Letošnji post bo spet zaznamovan s posebnimi razmerami. Kaj nam priporočate, da ga ne bomo preživeli le kot »ekranski« verniki?

Dajati recepte in nasvete je vedno tvegana stvar. (smeh) Gotovo bi bilo smiselno, da se še malo ustavimo ob obdobju epidemije, vse od lanskega do letošnjega posta. Kaj sem v tem času spoznal: glede samega sebe, glede svoje vere, odnosov? Kje sem šibek, kje močan? Naj ne bo ta čas epidemije le čas negodovanja in pritoževanja zaradi omejitev, naj bo to čas za rast, za zorenje.

Prav je, da si za postni čas naredimo stvaren načrt, da nam ne bo spolzel skozi prste. Ena stvar, ki bi si jo morda lahko zastavili, je, kako oživeti skupna bogoslužja. Marsikdo se je navadil na mašo iz udobja domačega kavča. Epidemija se zdaj, kot vidimo, hvala Bogu nekoliko umirja, to pomeni, da bo tudi vedno več možnosti za skupno versko dogajanje. Treba bo spodbuditi sebe in druge, da se bomo začeli znova živo vključevati v župnijske skupnosti, seveda takrat in toliko, kot bo mogoče.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (08/2021).

Preberite še:
- Nadškofov nagovor na pepelnico [VIDEO]
- P. Anselm Grün: v letošnjem postu raje spreobrnjenje kot odpoved
- Pepelnica – začetek postnega časa