Alexander Schmemann (1921–1983) je eden največjih krščanskih teologov 20. stoletja. Bil je pravoslavni duhovnik, teolog, profesor in avtor številnih knjig. Rodil se je ruskim emigrantom v Estoniji, zatem se je z družino preselil v Pariz, kjer je odraščal in študiral, se poročil in bil leta 1946 posvečen v duhovnika. Iz teologije je diplomiral na priznanem pravoslavnem Inštitutu sv. Sergeja v Parizu, kjer je kasneje nekaj let tudi poučeval. Po selitvi v ZDA leta 1951 je začel poučevati na pravoslavnem bogoslovnem inštitutu sv. Vladimirja v New Yorku, na katerem je bil od leta 1962 pa do smrti tudi dekan.

Alexander Schmemann je bil poznan kot izvrsten teolog, predavatelj in duhovnik. Povrhu tega je bil odličen govornik; v Rusiji so bile zelo priljubljene njegove pridige, ki jih je Radio Liberty prenašal kar 30 let. Eden najbolj znanih poslušalcev, ki je kasneje postal tudi njegov prijatelj, je bil njegov soimenjak, ruski pisatelj Aleksander Solženicin.

Svet kot zakrament

Schmemannovo najbolj znano delo Za življenje sveta je bilo prevedeno v številne svetovne jezike. Knjiga je povsod po svetu doživela velik uspeh, letos pa jo lahko prebiramo tudi v slovenščini. V njej Schmemann z vso ostrino odpira problem religije, odtrgane od bivanja in konkretne izkušnje življenja, ki se je v sodobnem svetu tako nevarno polastila zavesti kristjana, da je pozabil na trinitarično življenje, življenje, ki se pretaka po odnosih.

Schmemann pokaže, da se najtežjih eksistencialnih brezen bivanja in delovanja ne da premagovati kot posameznik, ampak v ukoreninjenosti v zakramentalno življenje, v občestvu, ki je Cerkev, in v konkretnosti osebne izkušnje srečanja z Njim, ki je dal samega sebe za življenje sveta. Delovanje in ustvarjalnost kristjana tako dobita svoj smisel šele v eshatološkem pogledu, pogledu s konca, ter v izkušnji osebnega srečanja.

V knjigi Za življenje sveta nam želi Schmemann še posebej približati pomen zakramentalnega življenja, kajti v Kristusovo življenje vstopamo s krstom, z evharistijo pa to življenje ohranjamo. Zakrament je tako prostorje milosti v zgodovinskem času, v katerem Kristus deluje. V njem se uresničuje edinost človeka z Bogom, s stvarstvom. Z njim se človek posvečuje, spreminja, preobraža. Pri tem je zelo pomembno, da smo kristjani odprti, da pustimo Božji milosti, da steče po nas, preko nas. Tega ne dosežemo z lastnim naporom, temveč lahko samo sprejmemo. Kristjani smo velikokrat v skušnjavi t. i. socialnega krščanstva, kjer si posameznik prizadeva spremeniti svet z lastnim naporom, lastno vizijo sveta, pozabljamo pa, da je Kristus prišel odrešit ta svet, kakršen je.

Človek je bil prvotno ustvarjen kot duhovnik, Adam in Eva sta bila v raju kot duhovnika, saj je bilo vsako njuno dejanje, vse, kar sta videla, otipala in živela, živeto v odnosu z Bogom. Po padcu nastopi druga logika, logika potrošništva, logika tistega, ki jemlje, in tu se prične zgodovinska drama človeštva.

Ravno zaradi tega, poudarja Schmemann, je treba vzeti zakramente zares: »Človek bi moral postati duhovnik evharistije, darovati svet Bogu in v tej daritvi prejemati dar življenja.«

P. David Bresciani, DJ, odličen poznavalec Schmemanna, je v predgovoru k slovenskem prevodu Za življenje sveta zapisal: »Zakramenti nas učijo zreti vse življenje in vse stvarstvo kot Božji dar, da živimo v hvaležnosti in veselju in da z Božjo pomočjo prestanemo vse preizkušnje, vključno z zadnjo, ki je preizkušnja smrti. Brez te zavesti je življenje krut in tragičen boj, ki se konča s smrtjo. Pri evharističnem bogoslužju, kjer smo vsakič bolj ukoreninjeni v Kristusovo telo, se učimo hvaležnosti za prejeto življenje in odpiramo pogled na svet kot zakrament.« Cerkev pravzaprav postane »pokristeni kozmos«, bi rekel drugi veliki ruski teolog – Nikolaj Berdjajev.

Vse postaja novo

Ker živimo v razbitem, necelostnem svetu kot posamezniki, nam končna podoba preobraženega kozmosa povzroča težave. Evharistija pa nas zbira v Kristusovo telo, kjer tudi naše življenje dobi eshatološko vizijo in smisel. Ta pot, pravzaprav potovanje, kot temu pravi Schmemann, se začne že zjutraj, ko vstanemo iz postelje in se odpravimo k sveti maši. »Bogoslužje se tako začne kot resnična ločitev od sveta«, globoka metanoia srca, ki ima svoj delež v Njegovi pashalni skrivnosti. Preobrazba nas samih in vsega sveta se zgodi pri vsaki evharistični daritvi, kjer se pravzaprav preobraža celotno stvarstvo. V Njem se vse spremeni in postane novo. Nekoč bo ta preobrazba postala vidna v vsej svoji polnosti.

Schmemann se v knjigi dotakne tudi vprašanja smrti, ki je za človeka morda eno najbolj enigmatičnih in bolečih vprašanj. Vprašanje, ki zadeva slehernika in terja odgovor. S tem ko je Kristus postal »eden izmed nas« in je izkusil smrt, lahko šele nastopi zdravljenje. Cerkev je tako edini prostor, kjer je smrt premagana. V Kristusu je namreč tudi smrt postala življenje.

Takole o tem zapiše Schmemann: »Cerkev je vstopna točka v vstalo življenje Kristusa, je občestvo v večnem življenju, 'mir in veselje v Svetem Duhu'. [...] Niti življenje niti smrt nas namreč ne moreta ločiti od Kristusove ljubezni. Ne vem, kako in kdaj bo prišla izpolnitev. Ne vem, kdaj bodo vse stvari použite v Kristusu. Ničesar ne vem o 'kdajih' in 'kakojih'. Vem pa, da se je v Kristusu začel ta veliki prehod, pasha sveta, da luč 'prihodnjega sveta' prihaja k nam v miru in veselju Svetega Duha, kajti Kristus je vstal in Življenje živi.« Živa priča tega novega življenja v Kristusu je bil tudi Alexander Schmemann.

Članek je napisala prevajalka knjige Tina Osterman

Informacije in naročila na tel.: 01/360-28-28.