V zboru je ključno medsebojno zaupanje

Primož Kerštanj izhaja iz glasbene družine, njegov stric Jaka Jeraša je bil operni pevec, njegov bratranec pa je kot pozavnist zaposlen v Slovenski filharmoniji. Na njihovih družinskih srečanjih se je vedno prepevalo in glasbena pot je bila zanj naravna. Glasba ga je očarala in postala neusahljiva zakladnica njegovega zanimanja. Danes se posveča učenju klavirja na Glasbenem centru DO RE MI, kjer se z glasbo srečujejo tudi otroci s posebnimi potrebami. Seveda ostaja zvest tudi zboru Carmen manet, ki je mednarodno uspešna zasedba – med drugim so osvojili naziv Evrovizijski zbor leta 2017. V centru DO RE MI delate tudi z otroki s posebnimi potrebami. V čem je glasba še posebej primerna za te otroke? Je lahko zanje nekakšna terapija? Vsekakor. Ko enkrat pobliže spoznaš te otroke in z njimi delaš, veliko dobiš tudi nazaj. Gotovo je naporno, vsak je drugačen in z vsakim moraš najti svojo pot. Z vsakim moraš najti stik, ga osvojiti. Ko prideš v njegov svet, ga pa imaš! Čeprav je naporno, se mi zdi pomembno, da nudimo to možnost, ker ti otroci sicer nimajo možnosti priti v običajne glasbene šole, kjer bi morali opravljati sprejemne preizkuse. Ker so drugačni, ni nujno, da bodo na prvi uri sploh odprli usta, ker so prvič prišli v tuj prostor, med ljudi, ki jih ne poznajo, pa čeprav imajo lahko absoluten posluh! Ker nič ne zapojejo, jih odslovijo. Trdim, da se zmorejo učiti in so pri tem celo mnogo bolj predani, ker nimajo drugih dejavnosti, kot jih imajo »normalni« otroci. Oni se tega stoprocentno oprimejo in temu posvetijo ogromno časa. K nam hodijo skoraj iz vse Slovenije – tu brez podpore staršev ne gre. Če družina ne sodeluje, je to Sizifovo delo, a v večini primerov je glasba tudi za starše rešilna bilka, ker drugod niso sprejeti, zato je to terapevtsko za vse. Na kakšen način pa delate z njimi – igrajo inštrumente? Večinoma igrajo klavir, z njimi običajno delamo na dveh klavirjih, ker vedno zrcalijo. Trenutno imam tri take učence in vsi imajo absolutni posluh. Vključujemo jih tudi v razrede z drugimi otroki. Ni vse idealno, ampak na koncu je največja zahvala in potrditev to, da otroci, ki so v šoli na najnižjem nivoju in z diagnozo, da se ne morejo učiti, pri nas dosegajo čisto primerljive rezultate. Pot je bolj ovinkasta, a pripelje do cilja. Učijo me potrpežljivosti. Najhujša kazen zanje je, da nimajo pouka, kar je čisto nasprotno kot pri ostalih, ki to komaj čakajo. Glasbena šola je zanje dogodek tedna. Imam učenca s cerebralno paralizo, ki klavir igra že vrsto let. Bila sva celo na svetovnem kongresu zdravnikov, ki se ukvarjajo s cerebralno paralizo, in zanje je bil to čudež. Ni vedno lahko. Imeli smo otroke, ki sploh niso hoteli sedeti za klavirjem, tekali so po učilnici, se metali po tleh, morali smo pripeljati maskoto, prositi starše, da so jih imeli v naročju … A ko te sprejmejo, postanejo drugačni, in čeprav so v šoli še vedno problematični, jih glasba popolnoma začara. Pojdiva še h Carmen manet. Številne pevke v zboru so z vami že od svojih srednješolskih dni. Kako ta skupna zgodovina vpliva na duha in energijo zbora? Ja, to je res lepa zgodba. Dekleta sem spoznal, ko sem na Gimnaziji Kranj vodil dekliški zbor, s katerim smo bili precej uspešni. Ko so punce zaključile gimnazijo, so prišle do mene z željo, da bi skupaj pele še naprej. Tako je nastal Carmen manet, baza je še vedno ista kot v srednji šoli. Okrog 80 % je istih pevk, ki so zdaj stare okrog 35 let. Lepo je to opazovati, ravno zdaj mnoge postajajo mame. Vsaki damo ob rojstvu otroka jaknico z napisom »Carmen Manet Crew«, da imajo tudi oni enake uniforme. To, da po rojstvu otroka pridejo nazaj, je zame največja pohvala. Če med njimi ne bi bilo take energije in povezanosti, to že zdavnaj ne bi več šlo. Res so prisrčna druščina, družijo se tudi zunaj vaj, skupaj gredo v hribe, na morje. Imamo odličen odbor, ki skrbi za to, da jaz delam samo glasbo. To je privilegij, nikoli se nisem ukvarjal z letalskimi kartami, oblekami, vlogami za razpise ... Organizacija zbora temelji na zaupanju in sodelovanju – članice si delijo naloge, pomagajo pri vokalni tehniki, organizaciji, učenju, sekcijskih vajah. Moje pevke so zelo zaposlene, odgovorne ženske iz različnih poklicev, zato je zbor zanje prostor sprostitve, čeprav bi bile ob nedeljah, ko imamo vaje, zagotovo kdaj raje doma z družino. Kljub temu se rade vračajo, ker vedo, da jim zbor dolgoročno daje nekaj pomembnega. Zbor Carmen manet je znan po tem, da na odru deluje kot eno telo. Kako kot dirigent dosežete to stopnjo povezanosti? Zborovsko delo je zahtevno, nagrada pa pride v redkih trenutkih, ko se zgodi posebna energija in čarobnost med zborom in dirigentom, predvsem na odru. Ta občutek nastane šele po dolgem procesu zaupanja in skupnega dela. Če si del stabilne ekipe, veš, da se bo ta trenutek prej ali slej zgodil, in prav to zaupanje nosi zbor naprej. Zbor deluje skoraj kot družina. Ključno je medsebojno zaupanje. Ko jim pošljem program, ga sprejmejo. Jaz jim zaupam, da se note naučijo – vedno pojemo na pamet. O tem se sploh nikoli nismo pogovarjali. Mislim, da je to ena izmed ključnih stvari, ki na odru poskrbi za sodelovanje med nami, za pretok, ki se zgodi, če smo v stiku. Tega občutka povezanosti se še posebno spomnim iz Rige, kjer smo ves teden vadili in prepevali, a na glavnem koncertu se je zgodilo še nekaj več, močna energija, ki nas je ponesla na vrh. Takrat ste peli znamenito Vovkovo Ta na Solbici. Tako je – mislim, da je od tistega trenutka naprej najbrž najbolj izvajana zborovska skladba. Kamorkoli pridem, ko sem bil v žiriji na Norveškem, v Ameriki, v Belgiji, Nemčiji, izvajajo Solbico. Ta skladba se izvaja v moških, ženskih, mešanih zasedbah … nastala pa je po telefonu! Preden smo šli na Evrovizijo, Sama Vovka sploh nisem poznal. Neki kolega mi je svetoval, naj ga pokličem, ker dobro piše. Poklical sem ga, mu razložil, kakšno skladbo bi potreboval, on pa je rekel, da bo poskusil nekaj narediti. Pa je nastala Solbica! Vsi mislijo, da je to ljudska pesem, v resnici pa je popolnoma avtorska. To se najbrž zgodi samo enkrat v življenju. Na Evrovizijo sploh nisem šel z namenom, da bomo prvi, ampak da izvedemo lep nastop in predstavimo Slovenijo. No, pa smo zmagali. Z glasbo ste Slovenijo predstavili svetu. Velikokrat to naredite tudi s petjem ljudske glasbe. Ali čutite odgovornost, da kot dirigent delujete kot varuh te tradicije za prihodnje generacije? Seveda, gotovo. Tudi naš naslednji projekt, ki ga bomo imeli v juniju, bo na to temo. Naročili smo sedem novitet, ki bodo vse obdelave slovenskih ljudskih pesmi. Dobili smo sedem skladateljev, od Močnika, Makorja do Tadeje Vulc in Gašperja Jereba, ki bodo zdaj to napisali. Sodelovali bomo tudi z Boštjanom Gombačem. Ob tej priložnosti pa bomo izdali tudi note, da bo to na voljo še drugim zborom. V ljudskem zvoku je nekaj posebnega. Če poslušaš ljudske pevce, ki so bili čisto navadni delavci ali kmetje in so to počeli ob delu, vidiš, kakšna zakladnica je to. Mislim, da smo odgovorni, da se to ne izgubi. Ko slišiš naravno dvoglasje, ki so ga peli, ne da bi vedeli, kaj so note, se zaveš, da je to v nas in da moramo to ohraniti.

V zboru je ključno medsebojno zaupanje

V zboru je ključno medsebojno zaupanje

V centru DO RE MI delate tudi z otroki s posebnimi potrebami. V čem je glasba še posebej primerna za te otroke? Je lahko zanje nekakšna terapija?

Zakaj mož potrebuje dolgo pot

Hamnet (2025)

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.