Letos bo minilo pet let od vašega imenovanja za nadškofa v Izmirju. Kateri so bili v tem času in morda še vedno so največji izzivi za vas, za vašo nadškofijo in za Katoliško Cerkev v Turčiji?

Osebno gledano je bil izziv začeti nekaj na novo. Prej sem si malo že predstavljal, kako bo, a potem so stvari precej drugačne, velikokrat tudi težke. Če bi povzel ta leta, lahko rečem, da sem bil srečen, da sem bil sprejet od duhovnikov, sester in drugih. Še vedno mi veliko pomagajo. Zahtevno pa je vstopiti v pastoralno situacijo v Turčiji, kjer smo absolutna manjšina. Kulturno okolje je močno in vpliva tudi na življenje ljudi in Cerkve. Napis na mojem škofovskem grbu pravi: »Evangelij, naše upanje.« Upanje je tisto, kar Cerkev v Turčiji res potrebuje. V določenem trenutku se je zdelo, da ni nič mogoče, da smo obsojeni na smrt. Tako smo začeli graditi na tem, da je mogoče nekaj storiti, da izhajamo iz oznanila vstajenja in potem to tudi živimo v svojem okolju. Drugo, na čemer neprestano želim gra...