Precej zadev se je nanašalo na zadeve, ki so se nanašale na ukrepe zaradi epidemije covida-19. Po besedah predsednika zadeve po naravi »postajajo vse kompleksnejše«. Ko gre za takšne primere, odločanje ne more potekati »bliskovito hitro«, je dodal. Za nekaj pojasnil glede dela ustavnega sodišča smo se obrnili na kanonskega pravnika Sebastijana Valentana, ki poudarja, da je ustavno sodišče zadnja inštanca pri nas, kjer človek lahko išče pravico, če meni, da se mu je zgodila krivica.

Kako komentirate povečano število pobud in zahtev za presojo ustavnosti, o katerem govori predsednik US v zadnjem poročilu o delu sodišča za leto 2021?

Ustavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ima izjemno pomembno vlogo v postopkih za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, daje pa tudi oceno skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava. Ustavno sodišče je leta 2003 recimo izreklo mnenje v postopku za oceno ustavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih o skladnosti določb nekaterih členov omenjenega sporazuma. Posameznik lahko na ustavno sodišče vloži tudi ustavno pritožbo zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe.

Če je človek prepričan v svoj prav, če se mu je zgodila krivica, bo za popravo le-te izčrpal vsa pravna sredstva.

Ustavno sodišče se torej ukvarja z izjemno zahtevnimi postopki in primeri. Razlogi za to, da je bil pripad pobud in zahtev za ustavno presojo lani visok, so različni. Eden je gotovo ta, da so ljudje bolje ozaveščeni in se zavedajo svojih pravic. Menim, da k temu pripomorejo tudi nastopi ustavnih sodnikov in pravnikov v javnosti, posebej ko komentirajo svoja ločena mnenja in državljane izobražujejo. Saj veste, če je človek prepričan v svoj prav, če se mu je zgodila krivica, bo za popravo le-te izčrpal vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo. In zadnja inštanca pri nas je prav ustavno sodišče.

FOTO: Bogomir Štefanič

Visok pripad zadev predsednik US razume kot odraz zaupanja v delo sodišča in potrditev njegove vloge kot varuha ustavnosti. Tudi vi to vidite tako?

Kot sem že omenil, prizadeti išče oporo, prizadeva si za pravičnost. Če je visok pripad zadev odraz zaupanja v delo ustavnega sodišča, ne vem. Prej bi dejal, da so se posamezniki zaradi razočaranj na nižjih stopnjah, kjer so jim bile zatrjevano kršene človekove pravice, obrnili še na ustavno sodišče, ker je to redna pot, da bi lahko pomoč v končni posledici poiskali še na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. In to se dejansko dogaja.

Kar četrtina lanskih zadev je bila vezanih na epidemijo covida-19. Accetto je glede tega povzel dva tipa kritik, ki jih je bilo slišati ob soočanju z epidemijo. V eni skupini kritik je poudarjanje spoštovanje pravne države, v drugi pa učinkovitost ukrepov, saj naj bi tisti, ki želijo preveč dlakocepsko ohranjati načela pravne države, hromili učinkovitost ukrepov zoper covid-19. Gre po vaši oceni za pretirano uporabo instituta presoje ustavnosti ali se civilna družba bolj zaveda možnosti, ki jih ima na razpolago?

Mislim, da je vsem jasno, da smo se prav vsi v času epidemije oziroma pandemije znašli v povsem novih življenjskih okoliščinah. Ogroženo je bilo življenje nas vseh in država se je morala odzivati hitro. Da je epidemija koronavirusa sprožala številna temeljna človekova vprašanja, je seveda razumljivo. Med njimi je eno najosnovnejših tudi vprašanje verske svobode, ki je bila do določene mere omejena. V Sloveniji je zaradi epidemioloških razlogov ni omejila država, ampak Cerkev sama.

»Da je epidemija koronavirusa sprožala številna temeljna človekova vprašanja, je seveda razumljivo,« meni Valentan. FOTO: Tatjana Splichal

Država za to niti nima pravne podlage, če pa že, je ta izredno omejena. Ko je na področje verske svobode posegla nemška država (konkretno dežela Spodnja Saška) s tem, da je z začasno uredbo za zaščito pred novimi okužbami s koronavirusom prepovedala srečanja v cerkvah, mošejah, sinagogah in drugih verskih objektih, je tako odločitev razveljavilo nemško Zvezno ustavno sodišče. Ni se samo slovensko ustavno sodišče soočalo s temi vprašanji. To je bilo nekaj pričakovanega tudi drugod. Pri vseh omejitvah, ki jih je država odredila, je bilo treba tehtati smiselnost ukrepa z učinkovitostjo in preprečitvijo splošne nevarnosti. Zavarovati je bilo potrebno zdravje in življenje ljudi. Verjamem pa, da odločitve niso bile lahke.