Spominska slovesnost pri grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu, pri kateri se zbrani spomnijo pobitih domobrancev, vseh drugih žrtev revolucije pa tudi storilcev zločinov, ki so Slovenijo dobesedno “prestrelili” z prikritimi grobišči, zadnja leta – letos v soboto, 7. junija – v molitveno občestvo poveže nekaj tisoč ljudi, o čemer sicer bolj ali manj skopo poročajo tudi osrednji mediji.

Manj znan pa je podatek, da v osrednji polovici leta ob koncih tedna kapelo Božjega usmiljenja pod Krenom in bližnja grobišča obišče še vsaj toliko ljudi – od 3.000 do 4.000 je letno povprečje. Podatek je sad skrbnega beleženja mladeniča, ki svojce, romarje in druge obiskovalce že štiri leta od začetka maja do prvih dni novembra sprejema v roški kapeli, jim pojasnjuje odrešenjsko sporočilo mozaika v njej, zgodovinske okoliščine pobojev, pretresljive zgodbe roških rešencev, skrbi za urejenost kapele in njene okolice …


Foto: Bogomir Štefanič

Dežurstvo, ki ga je “nasledil” po bratu

Andrej Podkoritnik, študent drugega letnika Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, doma iz bližnje Klinje vasi, je od leta 2010 “dežurni” pri grobišču pod Krenom, s čimer nadaljuje delo, ki ga je leta 2007 začel njegov brat Simon.

Po postavitvi roške kapele, zlasti pa po njeni vsebinski osmislitvi z mozaikom p. Marka I. Rupnika v njej, se je namreč postavilo vprašanje, kako bi ljudem, ki pridejo v Kočevski rog, omogočili, da bi si umetnino ogledali od blizu, ne le skozi hladne kovinske rešetke. Ob gmotni pomoči darovalca iz Kanade in domače župnije je dozorela pobuda takratnega kočevskega župnika Toneta Gnidovca za sobotno in nedeljsko dežurstvo (od 11. do 16. ure, po dogovoru tudi kakšno uro prej in pozneje) pri kapeli, ki sta ga ob podpori staršev prevzela Podkoritnikova fanta.

Kaj prinese šola?

Kdaj je bil prvič v Kočevskem rogu, vprašamo Andreja. Šestletnega sta ga k blagoslovitvi križevega pota Slovencev, delo akademskega kiparja Staneta Jarma, s seboj vzela stara starša po mamini strani. Takrat seveda še ni vedel čisto dobro, kakšno sporočilnost skrivajo in razkrivajo tamkajšnja brezna, a prva sveča, prižgana in postavljena ob znamenitem roškem križu – takrat še lesenem –, je prižgala vedno višji plamen védenja in zavedanja o tem, kaj se nam je Slovencem (in drugim narodom) zaradi nasilne revolucije zgodilo med drugo svetovno vojno in po njej.

O pobojih v Rogu je sicer nekaj slišal že v osnovni šoli, a še vedno v značilni črno-beli maniri, ki marsikje v šolskem sistemu prevladuje še danes. Sam je imel v srednji šoli možnost na to dogajanje pogledati brez plašnic večdesetletne zmagovalne indoktrinacije. Obiskoval je namreč Gimazijo Želimlje, kjer jim je profesor zgodovine mag. Jurij Emeršič omogočil drugačen, stvaren vpogled v narodovo zgodovino, tudi v njene tragične strani, ki nas zaznamujejo do današnjih dni.

Mladi in Kočevski rog

Pa vendar pomislek: za ogromno večino mladih je ta preteklost manj kot lanski sneg. Domnevno zagledani le v prihodnost nočejo imeti nič z njo. Sam pa si jo je, čeprav se je študijsko usmeril v naravoslovje, zavestno izbral za stalno točko lastnega razmišljanja in pogovorov z roškimi obiskovalci. Na to domnevno dilemo odgovori jasno: “Preteklost je temelj lastne in narodove osebnosti, temelj vsake civilizacije. Ali je mogoče prihodnost graditi brez temeljev? Zavedati pa se je tudi treba, ali so ti temelji dobri ali pa takó slabi, kot so bili temelji nekdanje države, ki je bila postavljena na neštetih mrtvih, zato je popolnoma razumljivo propadla, ostala brez vsakršne vizije.” Danes mnogi zamahnejo z roko, ko človek omeni modrost starih o zgodovini kot učiteljici življenja. Res njene učiteljske vloge pogosto ne sprejemamo, se strinja Andrej, a to je naša lastna kratkovidnost. Mlade bi moral, če le malo poznajo zgodovino, še kako skrbeti denimo vzpon skrajne levice in desnice na nedavnih evropskih volitvah.

Tudi mladi vendarle prihajajo v Kočevski rog, ne le s svojimi družinami, temveč tudi skupinsko. Zlasti to velja za dijake šentviške Škofijske klasične gimnazije. Vsako leto pridejo vsi štirje letniki, se ustavijo pri kapeli Božjega usmiljenja, odidejo peš do štiri kilometne oddaljenega grobišča pod Macesnovo gorico, kjer so bili pobiti Slovenci (pod Krenom so pobiti večinoma drugih narodnosti, zlasti Srbi in Hrvati). Že štiri leta pa pod Kren prihajajo tudi dijaki drugih letnikov ljubljanske bežigrajske gimnazije. Prva leta so se sicer kapeli nekako izognili, zadnji dve leti pa lahko dijakom predstavi sporočilnost Rupnikovega mozaika in jih “med vrsticami” spodbuja, naj tudi glede preteklosti kot bodoči intelektualci mislijo s svojo glavo.

Presenetljiv obisk

Ali se med obiskovalci najde tudi kdo, ki pride “provocirat”? Sam ni imel takšne primera, brat pa se je srečal z neko gospo, ki se je drla nanj, kaj sploh išče v Rogu, da teh zgodb nihče ne bi smel razkrivati, da je to samo posledica tega, ker s(m)o jih premalo pobili, da za vsem skupaj stojijo katoliški verski blazneži … A na ta dogodek je po Andrejevem prepričanju mogoče pogledati s spravnimi očmi: tudi to gospo je nekaj le gnalo, da je svoj bes ubesedila v roški katedrali. Ali ni na neki način le prisluhnila lasti slabi vesti?

Andrej pa se je pred časom srečal z nekoliko drugačnim presenečenjem. Pod Krenom se je ustavil avtobus članov zveze borcev, ki so bili na poti na srečanje v bližnji Bazi 20. Vodič jih je prepričal, da se ustavijo na kraju povojnih pobojev, a hkrati prosil Andreja, naj ne govori o zgodovinskih okoliščinah, temveč se osredini na razlago mozaika. Brez komentarjev so mu prisluhnili in v spoštljivem molku odšli naprej …

Spravna vizija

Kaj pa Andreja najbolj nagovori pri Rupnikovi stvariti? Da je umetnik vanjo vključil vse, ki jih je tako ali drugače prizadela druga svetovna vojna in revolucija. Mozaik ne deli na naše in njihove, rdeče in bele, ampak takó pripoveduje tragično narodovo zgodbo, da jo pripelje do velikonočnega odrešenja za vse: za trpeče žene, matere in sestre, za mučence, ki predstavljajo vrata v nebeško kraljestvo, za storilce, ki se pokesajo greha in lahko prisedejo k spravni daritvi …

Vizija tudi tuzemske spravljene narodove prihodnosti, za katero pa se Andrej zaveda, da je sam najbrž ne bo dočakal. A njena semena so vendarle že posejana – to seme so zlasti roški mučenci, zato Andrej vabi verne, da bi pogosteje poromali k njim in se jim priporočali, vse ljudi dobre volje pa, da bi se jih spomnili in jim spoštljivo prižgali svečo.

Opozorilo obiskovalcem

Ob tem pa velja še eno, na prvi pogled morda banalno, a žal še kako stvarno opozorilo: pod Krenom je bilo v minulih letih precej vlomov v avtomobile, ki so jih na parkirišču ob cesti pustili obiskovalci. Tudi zato je pot do kapele odprta, tako da lahko do nje pripeljejo z avtomobilom, vsekakor pa naj na sedežih vozil ne puščajo nikakršnih predmetov, ki bi lahko “vabili” očito dobro organizirane in sistematične vlomilce, proti katerim policija še ni imela pravega uspeha.