Nadškof Rino Fisichella, ki je v Vatikanu odgovoren za področje bioetike, je posvaril pred 'počasnim, a nezadržnim' vdiranjem evgenike v sodobno znanost. Čeprav ta veja genetike uradno ni dovoljena v medicinske namene, prihaja v nekaterih znanstvenih krogih brez kakršnegakoli občutka slabe vesti do genetskega izbiranja človeka. Predsednik Papeške akademije za življenje se pri tem sklicuje na nove možnosti genskega diagnosticiranja. V okviru akademije bo namreč prihodnji konec tedna strokovni kongres o 'Novih možnostih genetike in tveganjih evgenike'.

Fisichella je pri predstavitvi programa spregovoril o dveh obrazih znanstvenih dosežkov. Subtilna raba jezika v povezavi z dobro reklamo, ki jo podpirajo močni gospodarski interesi, lahko zakrije nevarnosti genske diagnostike. Pri tem pa hitro izgubimo sposobnost, da v evgeniki prepoznamo 'objektivne slabosti' in tako ne moremo izreči etičnih sodb o dopustnih in nedopustnih posegih.

Vatikanski etik se je tudi zoperstavil zahtevi tehnologije po zagotavljanju 'normalnega življenja'. Nihče namreč ne more določiti pravil in ciljev za t.i. 'normalno' človeško življenje. S takšnim pogledom bi marsikateremu človeku pripisali nižjo vrednost, naj si bo zaradi njegovih življenjskih razmer, kot je denimo revščina ali pa pomanjkanje izobrazbe, ali pa na podlagi njegovih pomankljivih telesnih zmogljivosti, kot so denimo invalidnost, psihična obolenja, vegetativna stanja ali pa smrtna obolenja.

Na predstavitvi programa kongresa so se dotaknili tudi pomembnega znanstvenega odkritja na področju bioetike s konca petdesetih let prejšnjega stoletja. Francoski znanstvenik Jérôme Lejeune je leta 1959 odkril kromosom, ki pri človeku povzroča trisomijo 21 oz. Downov sindrom. Po mnenju vatikanskih strokovnjakov to odkritje pomeni zmago, čeprav je bila zadnjih petdeset let prav zaradi tega dosežka mnogim otrokom, ki bi se rodili z Downovim sindromom, odvzeta pravica do življenja.

Lejeune (1926-1994) je bil oster nasprotnik pravice do splava, zaradi česar po mnenju nekaterih nikoli ni prejel Nobelove nagrade za medicino. Papež Janez Pavel II. ga je imenoval za prvega predsednika Papeške akademije za življenje. Kljub negativnim posledicam njegovega odkritja svojega dosežka ni nikoli obžaloval. Za otroke, rojene z Downovim sindromom, se je tudi zaradi njegovega odkritja izboljšala kakovost življenja in dandanes imajo možnost popolne integracije v družbo.