Narodna in univerzitetna knjižnica je v sredo, 10. decembra, podelila Trubarjevo priznanje za leto 2025 Slovenskemu narodopisnemu inštitutu Urban Jarnik ter urednikoma kritične izdaje Poljanskega rokopisa doc. dr. Matiji Ogrinu in doc. dr. Andrejki Žejn z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Andrejka Žejn se ukvarja s kritičnim prepisom in jezikoslovno-literarno analizo rokopisov slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja ter razvojem slovenskega pripovedništva. Matija Ogrin pa preučuje baročna in poznobaročna dela z literarnozgodovinskih, zvrstnih in tematskih gledišč. Uredil je več znanstvenokritičnih izdaj, med drugim Škofjeloški pasijon. Ureja zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev in Register rokopisov slovenskega slovstva.

Prejemniki Trubarjevih priznanj 2025 doc. dr. Matija Ogrin, doc. dr. Andrejka Žejn in mag. Martina Piko-Rustia za Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu. FOTO: Maj Blatnik, NUK

Kako se je začelo vajino sodelovanje?

Dr. Andrejka Žejn: Na inštitutu sem deset let. Prej sem se ukvarjala s slovenskimi narečji na avstrijskem Koroškem. Ko so iskali nekoga, ki zna delati z jezikovno platjo rokopisov, sem dobila delo, in to zaradi izkušenj, ki sem jih pridobila pri projektu v Gradcu. Tako sem dobila v roke Poljanski rokopis in se začela z njim ukvarjati, najprej jezikovno, potem še literarno.

S kritično izdajo se pokaže potopljeni literarni svet, ki ga v rokopisu težko opazimo, saj takšna edicija besedilo dvigne in razkriva njegovo dragocenost.

Dr. Matija Ogrin: Rokopis smo dobili na SAZU leta 2009. Prinesel nam ga je zgodovinar dr. Boris Golec, ki je bil v stiku s škofjeloškim arhivistom dr. Francetom Štuklom, on pa ga je dobil od najditelja v Poljanski dolini, ki je želel ostati neimenovan. Zagotovo je ta rokopis iz Poljanske doline oziroma iz Poljan.

Poljanski rokopis. FOTO: Arhiv Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU

Koliko časa pa je potekalo raziskovanje rokopisa?

Dr. Matija Ogrin: Najprej smo ga fotografirali. Potem smo ga začeli raziskovati in ugotavljati, kaj sploh je v njem. Ugotovili smo, da gre za spis o Jezusovem življenju, ki se opira na cerkvene očete, srednjeveške komentatorje in baročne teologe, nekakšno sintezo teologije, meditacij in legendarnega izročila o Jezusovem življenju. Hkrati pa se je kolegica Andrejka Žen poglabljala v različne jezikovne težave.

Včasih sem stokrat prebirala kontekst, da sem lahko razbrala pomen.

Dragoceno je bilo med drugim, da je opazila, da je to besedilo precej nepričakovano izdala Mohorjeva družba v drugi polovici 19. stoletja. Izdajo je pripravil goriški teolog Štefan Kociančič. Besedilo je bilo objavljeno v prirejeni in predelani obliki. Širšo javnost pa je znova po skoraj sto petdesetih letih doseglo letos.

Aprila lani sta urednika zajetno knjigo Poljanski rokopis. Jezusovo življenje predstavila v Poljanah. FOTO: Ivo Žajdela

Kako ste prišli do podatka, da je bilo besedilo, zdaj znano kot Poljanski rokopis, že natisnjeno? 

Dr. Andrejka Žejn: Ukvarjala sem se z ozadjem, s predlogami, po katerih je nastal Poljanski rokopis. Ena od teh je bila tudi Jezusovo življenje Martina Cochemskega. Nato sem ugotovila, da so to besedilo drugi izdajali pod svojim imenom. Pod imenom Gašparja (Kasparja) Erharda je nastal prevod Jezusovega življenja v slovenščino. Tako je bila zakrita povezava s Cochemskim. Slovenski natis je izšel v dveh knjigah v nekajletnem zamiku, kot prevajalec je torej podpisan Štefan Kociančič. 

Gre za sijajen izraz slovenske baročne kulture in hkrati najobsežnejše slovensko baročno besedilo.

Ko sem raziskovala ozadje Kociančičevega prevoda, sem ugotovila, da je bilo to zelo obsežno delo, nekaj sto strani, prevedeno v samo nekaj mesecih. Poleg tega pa je bilo v besedilu te knjižne izdaje zaznati nekaj mest, ki so se zelo ujemala s posameznimi odlomki iz Poljanskega rokopisa, kar lahko seveda tudi pripišemo isti nemški predlogi, na nekaterih mestih pa je bilo očitno, da je Kociančič verjetno narobe prebral rokopisno črko: namesto r je zapisal v in tako je beseda čisto izgubila svoj prvotni pomen. Zelo upravičeno lahko sklepamo, da je Kociančič pri prevajanju imel v rokah eno od verzij rokopisnega Jezusovega življenja.

Legenda in teologija se lepo dopolnjujeta, nista si v nasprotju. To je ena od odlik tega rokopisa.

Res gre za obsežno delo. Ali obstaja možnost, da je bilo piscev več?

Dr. Matija Ogrin: Poljanski rokopis je brez dvoma napisala ena sama roka. Kako pa je bilo z njegovimi predlogami, ni znano. Zanesljivo je bil ves Poljanski rokopis prepisan iz rokopisa, ki je tedaj bil celovit, do danes pa se je ohranil fragmentarno v Arhivu Slovenije. Ta je nastal sredi 18. stoletja. Ali je tisti rokopis res napisala ena sama roka ali jih je bilo več, pa je odprto vprašanje. Prav tako ni nujno, da je bil protograf, se pravi, da je bil to prvi zapis tega besedila. Lahko je že prepis nekega starejšega besedilnega izročila, ki je nastalo še prej. To je zelo možno, ker so kapucini svojega znamenitega nemškega baročnega pisatelja Martina Cochemskega zelo upoštevali. Zavedali so se koristnosti njegovih besedil za duhovno življenje, vzgojo in pouk. To so bila zelo lepo, literarno oblikovana duhovna besedila. Zato so spodbujali izdaje v drugih jezikih. Vemo, da je bila že pred letom 1700 pripravljena češka izdaja. Ne bi se čudil, če bi bilo približno sočasno, okrog leta 1700, to besedilo že prevedeno v slovenščino, vendar teh primarnih rokopisov nimamo. V Arhivu Slovenije je ohranjenih zadnjih 40 listov rokopisa iz srede 18. stoletja, ki je obsegal več kot 900 strani. Iz te predloge je bil okrog leta 1800 prepisan Poljanski rokopis.

Tradicija iz Poljanskega rokopisa sega v čase zgodnjega krščanstva in prvih cerkvenih očetov, ki jih poznejši srednjeveški avtorji povzemajo.

Kaj je bilo najtežje pri celotni raziskavi Poljanskega rokopisa?

Dr. Andrejka Žejn: Njegova obsežnost. Meni manjka izkušnja prvega stika z rokopisom, ko nič ne veš, kaj je v njem. To mora biti težko, hkrati pa tudi neprecenljiva izkušnja. Ko začneš brati in preučuješ rokopis, se zdi vse skupaj nekoliko kaotično. Ko pa prideš prvič, drugič do konca, vidiš red, strukturo v navideznem kaosu. To je bilo zanimivo, težko pa samo na začetku, ko se je zdelo, da jezik nima trdne osnove. Na koncu sem jo prepoznala v jezikovni in literarni podobi. Mnoge besede sem morala razvozlati. Recimo izraz za cvetno nedeljo »cvetnični dan«. Iz konteksta je bil pomen jasen. Pregledala sem gradivo za Slovenski lingvistični atlas, kjer so vsi narečni zapisi za cvetno nedeljo, a ga nikjer nisem našla. S pomočjo zgodovinarjev jezika mi je uspelo razložiti specifičen razvoj. Še zdaj sem pozorna, če bi to besedo zasledila še kje.

Pisec je bil zelo ustvarjalen, uporabljal je veliko sopomenk in včasih naredil kakšno priložnostno izposojenko iz nemščine.

V Poljanskem rokopisu se je avtor želel bralcu približati, da bi poglobil njegovo vero. Tako kot Primož Trubar; oba sta imela tudi težave s tiskom. Katere vzporednice še lahko potegnemo s Primožem Trubarjem, po katerem se imenuje priznanje?

Dr. Andrejka Žejn: Nekaj je germanizmov, pa tudi ogromno besedišča slovenskega izvora. Besedišče je izredno bogato in raznoliko. Pisec je bil zelo ustvarjalen, uporabljal je veliko sopomenk. Včasih je naredil kakšno priložnostno izposojenko iz nemščine, tudi to je bil v tem zgodovinskem kontekstu način za bogatenje jezika.

Mnoge besede sem morala razvozlati. Recimo izraz za cvetno nedeljo »cvetnični dan«.

Dr. Matija Ogrin: S stališča današnjega časa se vsa dela od Trubarja naprej in še tistih nekaj redkih srednjeveških spomenikov, ki so se nam ohranili, umeščajo v dolgo razvojno pot slovenske besede in slovenskega duha, ki ga ta beseda nosi in izraža. Vendar se opirajo na različno tradicijo. Trubar se je večinoma opiral na Sveto pismo in protestantske teologe, medtem ko se je neznani slovenski kapucinski pisec Jezusovega življenja opiral zlasti na srednjeveške komentatorje evangelijev in pisce sintez. To so bili zlasti kartuzijan Rudolf Saški, frančiškanski pisec, ki je pisal v duhu sv. Bonaventure in mu zato rečemo psevdo-Bonaventura, Brigita Švedska z njenimi razodetji ter še drugi srednjeveški pisci. Vse to je ta naš pisec povzemal, variiral, hkrati pa se je v veliki meri opiral na nemškega kapucina Martina iz Cochema in njegovo veliko delo Das Grosse Leben Christi. 

Kapucini so svojega znamenitega nemškega baročnega pisatelja Martina Cochemskega zelo upoštevali. Zavedali so se koristnosti njegovih besedil za duhovno življenje, vzgojo in pouk.

Tradicija iz Poljanskega rokopisa sega v čase zgodnjega krščanstva in prvih cerkvenih očetov, ki jih poznejši srednjeveški avtorji povzemajo. Protestanti so bili zelo spoštljivi do Svetega pisma, saj so v njem videli neposredno Božje razodetje kot edino normo, ki se je je treba držati, zato so odklanjali t. i. sekundarno tradicijo. Odklanjali so, kar so posredovali cerkveni očetje, in nekakonično izročilo, npr. spise, ki niso bili uradno del Svetega pisma. Srednjeveški pisci pa ravnajo ravno obratno. Opirajo se tudi na izročilo cerkvenih očetov in nekanonično izročilo, ki je pogosto legendarno. To je zelo lepo, slikovito, zelo pobožno, vendar ni kanonično. Npr. prizor iz Kane Galilejske: v Poljanskem rokopisu je zapisano, da je bil Jezus tam na svatbi sv. Janeza Evangelista, kar ni nič problematičnega za srednji vek, medtem ko je bilo to za protestante in razsvetljence nekaj popolnoma škandaloznega, kar je vredno zavrženja. Jezus naj bi po poroki povabil sv. Janeza, naj hodi za njim, in tudi nevesta naj bi se pridružila ženam, ki so služile Jezusu. To je zelo lepa literarna legenda, spoštljiva do vsega drugega kanoničnega izročila, ampak ni izpričana z nobenim virom. Zato so takšna besedila razsvetljenci ostro kritizirali in uvrstili tovrstna besedila, denimo Cochemskega, na državni indeks prepovedanih knjig. Za katoliškega bralca pa je to lahko spodbuden literarni uvod v kanonično postavljene teološke temelje krščanskega razodetja. Legenda in teologija se lepo dopolnjujeta, nista si v nasprotju. To je ena od odlik tega rokopisa.

Prejemnik Trubarjevega priznanja 2025 doc. dr. Matija Ogrin in ravnateljica NUK dr. Jana Kolar. FOTO: Maj Blatnik, NUK

Pri delu si pomagata tudi z računalniškimi algoritmi, ki vama pomagajo razložiti določena variantna mesta v rokopisih. Koliko tehnologija pomaga pri analizi rokopisov?

Dr. Andrejka Žejn: Zelo pomaga. Ne smemo pa pozabiti, da je tudi pri tem vložek človeka zelo velik, preden nam tehnologija pomaga. Del Poljanskega rokopisa smo primerjali s približno 50 let starejšo predlogo. Seveda so računalniški algoritmi točno prepoznali razlike, ampak preden je to lahko algoritem izvedel, je bilo treba vse natančno prepisati, preveriti vsak zapis in še potem, ko je algoritem te razlike prepoznal, je treba preveriti, ali ni nastala napaka pri našem prepisu. Ves čas moramo paziti, da se ne prepustimo računalniškim algoritmom preveč in jim zaupamo prek mere. Še vedno raziskovalci zastavimo, kaj pričakujemo od algoritma, in ugotovimo, ali so rezultati veljavni, preden jih objavimo.

Poljanski rokopis je brez dvoma napisala ena sama roka.

Dr. Matija Ogrin: Leta 2004 smo razvili metodo elektronskega objavljanja besedil, pri čemer smo se zgledovali pri drugih univerzitetnih središčih in centrih, ki jo še vedno nadgrajujemo.

Kaj vama pomeni Trubarjevo priznanje?

Dr. Andrejka Žejn: To je predvsem nagrada za večletno, včasih dokaj trdo delo, vidim pa ga tudi kot priznanje piscu Poljanskega rokopisa, ker brez njega tudi nagrade ne bi bilo.

Prejemniki Trubarjevega priznanja za leto 2025 so Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik ter doc. dr. Matija Ogrin in doc. dr. Andrejka Žejn. FOTO: Maj Blatnik, NUK

Dr. Matija Ogrin: Sam se podobno veselim te nagrade tudi zato, ker je Narodna knjižnica ravno v Poljanskem rokopisu, ki je shranjen v njenih fondih in je pravzaprav njeno gradivo, prepoznala dragocenost, ki ima vsenaroden pomen, se pravi, da se to besedilo uvršča med najpomembnejša starejša slovenska besedila, ker tako sijajno združuje tradicijo, teologijo, legendo, nekanonična izročila, ob tem pa vse to izrazi pristno slovensko, četudi z določenimi vplivi nemščine. Gre za sijajen izraz slovenske baročne kulture in hkrati najobsežnejše slovensko baročno besedilo.

Dolgo je bilo skrito in neznano. To tudi dokazuje, kako malo še vedno poznamo slovensko rokopisno kulturo. Mnoga besedila so obtičala v rokopisih. Ker so pisci vedeli, da ne bodo mogla prodreti v tisk, so jih večkrat prepisali in ti rokopisni prepisi so imeli nadomestno vlogo objave, temu rečemo rokopisna objava. Slovenska rokopisna kultura 17. in 18. stoletja zdaj počasi prihaja na plan. Ta je seveda obstajala že prej, tudi pri protestantih, ker ni bilo dovolj knjig ali pa je bilo treba nanje čakati več let, ampak tisti rokopisi se nam niso ohranili; tudi iz 17. stoletja, iz dobe katoliške obnove, jih skoraj ni. Hrenova pesmarica je propadla, mnogi starejši rokopisi so bili uničeni, zato imamo iz 17. stoletja komaj kaj, več pa iz 18. Naj še posebej omenim, da je Andrejka opravila precej garaško delo pri slovarju.

Gre za spis o Jezusovem življenju, ki se opira na cerkvene očete, srednjeveške komentatorje in baročne teologe, nekakšno sintezo teologije, meditacij in legendarnega izročila o Jezusovem življenju.

Dr. Andrejka Žejn: V izdaji zavzema slovar več kot sto strani. Eden od namenov znanstvenokritične izdaje je tudi, da besedilo približa današnjemu bralcu. Tako lahko nekdo, ki ni literarni zgodovinar ali jezikoslovec, besedilo bere. Zato sem se odločila, da pripravim slovar, pa tudi zato, da se pokažeta večpomenskost in sopomenskost. Med branjem sem si izpisovala besede, ki so bodisi starinske, arhaične ali zdaj niso več znane v knjižnem jeziku. Nekatere besede so določenim narečnim govorcem domače, nekdo iz drugega področja pa jih ne pozna. Včasih gre skoraj za detektivsko delo, drugič sem samo odprla kakšen slovenski zgodovinski slovar, včasih sem stokrat prebirala kontekst, da sem lahko razbrala pomen, potem pa sem kar naenkrat isto besedo prebrala na drugem mestu, kjer je bila vključena v dvojno formulo, dve besedi z istim pomenom npr. trpljenje ino martra. Tako sem odkrivala bogato semantično plat rokopisa.

S čim pa se ukvarjate zdaj oz. se boste v bližnji prihodnosti? 

Dr. Andrejka Žejn: Mene čaka drug rokopis, tudi zelo obsežen, ki se mi zdi še posebej zanimiv – gre za svetniške legende – in je napisan v koroškem narečju, prav tako kot Poljanski rokopis se navezuje na kapucina Martina Cochenskega, s katerim sem se že večkrat ukvarjala.

Dr. Matija Ogrin: Posvetil se bom dramskim igram, ki jih je zapisal koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak v zgodnjem 19. stoletju, Ena od njih je pasijon, ki ima podnaslov Od grenkega trpljenja našega gospoda Jezusa Kristusa. Tudi ta je napisan v koroškem narečju, zato ima patino in zunanjo podobo ljudske igre, primerne za kmečko okolje. Odpira se vprašanje, ali ni morda že imel Drabosnjak pred seboj tudi kakšnih starejših slovenskih dramskih besedil rokopisne kulture, ki jih je predelal in dopolnil z raznimi »rajmi«, kot je rekel rimam. Drabosnjakov izvirnik je verjetno izgubljen. So se pa ohranili razni prepisi iz srede 19. stoletja, ki se jim bom moral posvetiti in ugotoviti, kateri pasijonski elementi iz izročila so v njej in katere literarne predloge bi lahko bile Drabosnjaku pri tem v pomoč. Ta besedila so brali večidel na Koroškem, osrednji slovenski prostor jih pa še ni sprejel in ponotranjil kot del svoje narodne dediščine, zato v Ljubljani še ni izšla nobena pomembnejša edicija Drabosnjaka. To pove, da se v osrednjih institucijah Drabosnjak ne zdi nikomur pomemben. Vendar je tudi to dragoceno izročilo z dramskimi dialogi, didaskalijami, rimanimi verzi. S kritično izdajo bi se pokazal potopljeni literarni svet, ki ga v rokopisu težko opazimo, saj je takšna edicija kot eleganten inštrument, ki besedilo dvigne in razkriva njegovo dragocenost.

Trubarjevo priznanje podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani za prispevke k varovanju, ohranjanju in predstavljanju nacionalne pisne kulturne dediščine. FOTO: Maj Blatnik, NUK