Na minulih olimpijskih igrah sta me posebej nagovorila dva dogodka: prizor Nike Prevc v objemu mame in očeta ter zahvala njenega brata Domna staršem za vso podporo, ki sta jim jo vedno dajala, ne glede na uvrstitev. V trenutku enega največjih uspehov v svoji športni karieri sta olimpijska prvaka opomnila, da starši še zdaleč niso le taksisti, ki »zapravljajo« vikende na tribunah ob navijanju za svoje otroke. Njihova vloga je nenadomestljiva.

To potrjuje tudi sicer povsem drugačna zgodba Daniela Zaccara, opisana v knjigi Bil sem buli (založba Družina). Perspektiven mlad nogometaš je že pri desetih letih zaigral v dresu milanskega kluba Inter. Do njega so gojili visoka pričakovanja. Očetu je fantov talent predstavljal njegov osebni uspeh. Daniel ni bil še niti najstnik, ko je sanjal, kako bo s priigranim denarjem starše rešil finančnega bremena in jim omogočil vzpon po družbeni lestvici. A zgodil se je zgrešeni strel. Na sina, ki si je od vsega najbolj želel očetove potrditve in spodbude...