Rožnati oktober je 15. oktobra, na dan zdravja dojk, v dvorani Glasbene šole na Rakovniku zažarel v posebnem duhovnem vzdušju. Na večeru Rose, rože in rožni venec, se je zbralo okoli osemdeset žensk različnih starosti od študentk do upokojenk, ki so si želele trenutek miru, molitve in navdiha. Dogodek so pripravile štiri dame, ki so v prijetno, skoraj domače vzdušje vnesle toplino, iskrenost in globino.

Darja Ovsenik, Hana Strajnar, Tina Berčič in Tinkara Čerin - dame, ki so idejno zasnovale in izvedle večer za ženske. FOTO: Tatjana Splichal

Pobuda za večer je zrasla iz želje, pripraviti srečanje žensk v duhovnosti, ki presega vsakdanje dogodke in ki ima v sebi misijonskega duha. Rožnata barva, ki je bila tudi »dress code« dogodka, je večer povezala v treh pomenih.

Večer za dušo je privabil lepo število žena, ki so prišle napolnit svoje baterije. FOTO: Tatjana Splichal

»Rožnat ni zato, ker bi sadile rožice,« je dejala povezovalka Darja Ovsenik, »ampak ker je oktober mesec rožnega venca, ko smo vse poklicane, da se bolj obračamo na Marijo, da bi nas s svojo materinsko roko vodila v naših življenjih. In ker je to mesec ozaveščanja o raku dojk. Rožnat pa je tudi zato, ker smo se zbrale same rožice na kupu.«

Dogodek skozi objektiv fotografinje Tatjane Splichal:

Zgodba o bolezni, pogumu in veri

Srečanje se je začelo s slavilno pesmijo in molitvijo rožnega venca, ki sta ustvarili okolje miru, ki je odpiral prostor za »polnjenje baterij«. 

Posebno mesto večera pa je zavzela zgodba Tee Perović, hrvaške pisateljice in profesorice, avtorice knjige Ustvarjene smo za nebesa (izšla pri Založbi Salve). 

Tea je bila v svojih poznih trideseterih letih soočena z diagnozo rak dojke. Svojo preizkušnjo pa je do konca svojega življenja – umrla je marca letos v 42. letu starosti – sprejemala z neverjetno vero, notranjim mirom in pogumom.

Tea je po različnih kanalih pričevala o svoji bolezni. Imela je željo, da vse to, kar je doživljala, da bi podelila med ljudi. FOTO: Tatjana Splichal

Teina knjiga je duhovna oporoka njenim štirim hčerkam, v kateri jim je želela zapisati vse, česar jim v življenju ne bo mogla povedati – najmlajši, dvojčici sta ob njeni smrti imeli tri, najstarejša, sedem let. V knjigi avtorica spregovori o trpljenju, a tudi o neizmernem miru in radosti, ki ju je našla v zaupanju v božji načrt. 

»Rak je eden najlepših in najbolj usmiljenih dogodkov v mojem življenju,« je zapisala. »Preobrnil je moje življenje na glavo in me rešil pred gotovo pogubo. Nikoli nisem bila srečnejša, mirnejša in bolj izpolnjena.«

»Čeprav je huda diagnoza v očeh tega sveta nekaj žalostnega, česar si nihče ne želi, je Teina zgodba o veselju, miru, radosti, o sreči,« smo lahko slišali na dogodku. FOTO: Tatjana Splichal

Posebno pričevanje, ki je presenetilo vse

Pred sklepnim druženjem ob rožnati pijači in sladkih dobrotah je sledilo še prav posebno pričevanje, ki ga udeleženke niso pričakovale. Ne, večer ni postregel s kakšno posebno gostjo, temveč so organizatorke med udeleženke razdelile pogovorne kartice, ki so jih oblikovale ob omenjeni knjigi in prav za ta dogodek.

Večer je udeleženke spodbudil k aktivnemu povezovanju in pogovoru. FOTO: Tatjana Splichal

Nato so bile povabljene, da se med seboj pomešajo ter o vprašanjih na kartici spregovorijo z osebo v dvorani, ki je ne poznajo. Povabilo, ob katerem je sprva marsikatero spravil v zadrego, se je obrnilo v prijetne pogovore, ki jih je bilo težko končati. Tako je vsaka udeleženka dobila priložnost podeliti del sebe, svojih strahov, tesnobe, pa tudi veselja in radosti, ne da bi ji zato bilo treba stopiti na govorniški oder. Včasih je treba stopiti iz cone ugodja, se je strinjala marsikatera.

Kaj so povedale udeleženke?