Nekoč so se v podzemlje zatekale velike živali, o čemer pričajo najdbe kosti jamskega medveda, leva, leoparda, mamuta in drugih sesalcev. Danes so v jamah občasni gostje netopirji, polhi, jazbeci, kune, miši in sove. Poznamo pa tudi živali, ki lahko preživijo le v podzemlju. Ko jih primerjamo z drugimi, ugotovimo, da so odlično prilagojene na popolno temo, visoko zračno vlažnost, stalno temperaturo in pičlo hrano. V slovenskem podzemlju so popisali več kot 400 različnih vrst živali. To so pajki, hrošči, polži in rakci, ki pa so vsi pravi pritlikavci v primerjavi s človeško ribico.

V slovenskem podzemlju so popisali več kot 400 različnih vrst živali - v primerjavi s človeško ribico so vse pravi pritlikavci.

Bitka za ime

Prvi je o človeški ribici že davnega leta 1689 pisal Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Ljudje so mu pripovedovali, da voda iz jam občasno prinese močeradu podobne živalce z bledo rožnato kožo. Ker so v tistem času mnogi verjeli, da v jamah živijo zmaji, so sklepali, da so to zmajevi mladiči. V 18. stoletju so se za človeško ribico začeli zanimati raziskovalci, ki so tekmovali, kdo jo bo prvi znanstveno opisal. Naravoslovec in zdravnik v Idriji Giovanni Antonio Scopoli je proučeval primerke, najdene v okolici Stične. Nekaj živali je poslal prijateljem, o odkritju pa je leta 1762 poročal tudi Carlu Linneju. Vendar ga je leta 1768 z uradnim opisom človeške ribice prehitel avstrijski naravoslovec Joseph Nicolaus Laurenti. Poimenoval jo je po pastirju Pozejdonovih morskih čred Proteju - Proteus anguinus. Dokončna potrditev, da je proteus res prava jamska žival, je prišla leta 1797, ko so jo našli v Postojnski jami. Pri poznejših raziskavah je dejavno sodeloval tudi Žiga Zois, ki je več let gojil človeško ribico v svoji palači v Ljubljani.

Ker so v Valvasorjevem času mnogi verjeli, da v jamah živijo zmaji, so sklepali, da so to zmajevi mladiči.

Leta 1986 so v okolici Črnomlja našli črno človeško ribico, ki so jo poimenovali Proteus anguinus parkelj. Ta podvrsta živi samo v Sloveniji na le nekaj kvadratnih kilometrih. Po nekaterih znakih – kožnem barvilu, razvitih očeh in krajši glavi – kaže manj prilagoditev na življenje v popolni temi.

Brez oči

Danes poznamo veliko neverjetnih podrobnosti o nekoč skrivnostni človeški ribici. Je največja jamska žival na svetu. Zraste od 25 do 30 centimetrov in tehta do 20 gramov. Najdemo jo v podzemnih tekočih ali stoječih vodah s temperaturo od 5 do 15 stopinj Celzija v celotnem Dinarskem krasu od severovzhodne Italije do Hercegovine. V Sloveniji so jo našli na več kot 180 lokacijah. Spada v skupino repatih dvoživk, kjer so poleg nje še močeradi in pupki. Vendar se od njih pomembno razlikuje. Ko okrog petnajstega leta spolno dozori, je še vedno podobna ličinki: živi v vodi in diha z zunanjimi škrgami. Ima tudi pljuča, s katerimi dopolnjuje dihanje, zato občasno pride na površje po zrak. Pri plavanju si pomaga s sploščenim repom, ki ga obroblja kožna plavut. Ima dva para majhnih nog. Na sprednjih nogah ima tri prste, na zadnjih pa dva. V naravi nima plenilcev, najbolj jo ogrožata pomanjkanje vode in onesnaženje.

Človeška ribica ima zakrnele oči, vendar je vse njeno telo prepredeno s čutili, ki zaznavajo svetlobo in tresljaje. Dobro razvit ima voh, sluh in okus.

Vedno manj neznank

Leta 2016 so v podzemnem akvariju v Postojnski jami prvič v živo opazovali celoten proces razmnoževanja človeške ribice. Samica, ki se na zunaj skoraj ne razlikuje od samca, je odložila približno petdeset jajčec, iz katerih so se po štirih mesecih izlegle ličinke. V naravi se iz podobne količine jajčec razvije le nekaj ličink, v akvariju pa je kar 21 mladičkov, ki bodo kmalu spolno dozoreli.

Med zadnje nerešene uganke o človeški ribici spada podatek o njeni življenjski dobi. Domnevajo, da lahko živi več kot sto let.

Med zadnje nerešene uganke o človeški ribici spada podatek o njeni življenjski dobi. Domnevajo, da lahko živi več kot sto let. Vsi življenjski procesi v njenem telesu so močno upočasnjeni. Brez hrane lahko preživi več let, v tem času pa ne izgubi mišične mase. Hrani se z jamskimi polži, rakci in ličinkami žuželk. Strokovnjaki na njej skoraj ne opažajo znakov staranja, njene poškodovane okončine pa se obnovijo brez brazgotin.

Leta 2019 se je mednarodni skupini znanstvenikov (med njimi so bili tudi slovenski) posrečilo določiti njen genom, ki je kar petnajstkrat večji od človeškega. Raziskovanje genoma človeške ribice bi znanstvenikom lahko pomagalo pri razumevanju mehanizmov regeneracije in staranja ter prispevalo k razvoju novih pristopov v regenerativni medicini.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (10/2026).