Idrija in Banska Štiavnica imata podobno lego: obe počivata v objemu gozdnatih vzpetin. Idriji je svetovno slavo prineslo živo srebro, Banski Štiavnici pa srebro.

Škafar in pastir

Legenda pripoveduje, da je živo srebro v Idriji leta 1490 našel kmet in izdelovalec škafov, ki je v potoku namakal svojo posodo. Nekega jutra je v njej zagledal nenavadno težko in svetlikajočo se tekočino. Ker še nikoli ni videl nič podobnega, jo je pokazal zlatarju v Škofji Loki. Novica o najdbi se je hitro razširila in spremenila življenje v tem odmaknjenem kraju. Tam, kjer naj bi škafar našel živo srebro, so že okrog leta 1500 postavili cerkev Svete Trojice, ki je najstarejša idrijska cerkev.

Novica o najdbi se je hitro razširila in spremenila življenje v tem odmaknjenem kraju.

Podobno legendo poznajo tudi v Banski Štiavnici. Nekoč je bil osrednji del Slovaške redko poseljen in večinoma pokrit z gozdovi. Med drevjem je le tu in tam sameval majhen pašnik. Nekega dne je pastir Jan živali znova odgnal na pašo. Med potjo je izpod suknjiča vzel piščal in začel igrati. Ko se je povzpel visoko nad vas, je sedel na skalo in opazoval živali, ki jih je na plano zvabila njegova glasba. Naenkrat pa je na bližnji skali zagledal kuščarje, ki so se greli na soncu. Dva izmed njih sta se lesketala, kot da bi bila izdelana iz zlata ali srebra. Naredil je nekaj korakov, da bi si živalci ogledal od blizu, vendar ga nista počakali. Skrili sta se pod skalo. Jan se je z vso močjo uprl vanjo in jo premaknil. Ko je pogledal pod njo, ni mogel verjeti očem. Pod skalo je počivala velika zlata gruda, ki je za vedno spremenila zgodovino kraja.

V šolo

Leta 1500 so idrijski rudarji izkopali Antonijev rov, ki spada med najstarejše še ohranjene rudniške vhode na svetu. Prvi pisni zapis o rudarjenju v Banski Štiavnici pa sega v leto 1217. Dokument, ki ga je izdal ogrski kralj Andrej II. razkriva, da je iz Banske Štiavnice vsako leto dobil okrog 75 kilogramov srebra.

Leta 1442 je v Bansko Štiavnico vdrla vojska madžarskega plemiča in škofa Simona Rozgonyija. Mesto so izropali, precej meščanov pa pobili. V začetku 17. stoletja so v rudniškem rovu Horna Bieber v Banski Štiavnici uvajali napredne črpalne naprave, leta 1627 pa so v njem prvi na svetu za razstreljevanje kamnine uporabili črni smodnik.

Leta 1690 so na območju Banske Štiavnice pridobili 29.000 kilogramov srebra in 605 kilogramov zlata.

Banska Štiavnica, pogled proti Kalvariji. FOTO: Andrej Praznik

Leta 1751 je Bansko Štiavnico obiskal Franc I. Lotarinški, mož Marije Terezije. Ta razsvetljena vladarica je konec leta 1762 v mestu ustanovila rudarsko akademijo. Predavanja so se začela dve leti pozneje. Banska Štiavnica je s tem vstopila v središče razvoja rudarske znanosti v Evropi. Šola je dala vrsto odličnih strokovnjakov, med učitelji na njej je bil tudi Giovanni Antonio Scopoli.

Slovenija, Slovaška, Italija

Scopoli se je rodil leta 1723 v mestecu Cavalese na Južnem Tirolskem. Po študiju medicine v Innsbrucku je leta 1754 postal prvi stalni rudniški zdravnik v Idriji. Tamkajšnji rudarji so bili skromno oblečeni, imeli so slabo hrano, zaradi slabih higienskih razmer so se otepali bolh in uši. Naporno delo pa jim je prezgodaj izpilo življenjske moči. Scopoli se ni ukvarjal samo z medicino, ampak je tudi potoval ter raziskoval bližnjo in oddaljeno okolico. Na slovenskem ozemlju je prvi opisal in poimenoval številne rastline, glive in živali. Leta 1769 se je po petnajstih letih poslovil od Idrije in se preselil v Bansko Štiavnico, kjer je dobil mesto profesorja mineralogije. Vendar z razmerami ni bil zadovoljen, zato se je po osmih letih preselil v italijansko mesto Pavia, kjer je 8. maja 1788 tudi umrl.

Preobrat

Dve leti po Scopolijevi smrti so v Idriji postavili kamšt – črpalno napravo na vodni pogon, ki je iz rudnika živega srebra črpala jamsko vodo. Imela je ogromno pogonsko kolo, ki meri v premeru 13,6 m in se je ohranilo do danes. V Banski Štiavnici pa so zgradili sistem umetnih jezer, ki so zbirala deževnico in preko kanalov vodila vodo do rudniških strojev.

V 20. stoletju je rudarska dejavnost, ki je nekoč prinašala velike dobičke, začela usihati.

Rudarska mesta v Evropi so v 20. stoletju doživela velik preobrat. Dejavnost, ki je nekoč prinašala velike dobičke, je začela usihati. Zaloge rud so se manjšale, stroški izkopavanja so naraščali. Rudnik živega srebra v Idriji je proizvodnjo dokončno ustavil leta 1995. Banska Štiavnica pa je del svojega nekdanjega pomena izgubila že leta 1919, ko se je rudarska akademija po razpadu Avstro-Ogrske preselila v Sopron. Pet let pozneje so zaprli nekaj najstarejših delov rudnika, rudarska dejavnost v mestu pa dokončno ugasnila leta 2001. V kraju Hodruša-Hamre zahodno od Banske Štiavnice, pa še vedno obratuje rudnik, kjer pridobivajo rude z vsebnostjo zlata, srebra, bakra, svinca in cinka. Gre za edini še delujoči rudnik zlata na Slovaškem.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (10/2026).