Nedelja zvečer je. Pravljica in angelček sta za nami, tiho zaprem vrata otroške sobe. Utrujeni otroški glasovi bodo kmalu potihnili, si mislim, ko zaslišim dekleti prepevati postno pesem, ki malega bratca spomni na popoldanski križev pot. »Ta križev pot … tako je bil žalosten, da sem skoraj jokal! A me slišita, skoraj jokal sem!« Njihov pogovor mi na usta privabi nasmeh, glavo pa mi polni razmislek, kako otroci doživljajo post in čustva, ki jih s sabo nosi sveto tridnevje.

Otroške oči pogosto odvračamo od trpljenja, v dobronamerni želji, da bi jih obvarovali hudega. Pa vendar so slike križevega pota v cerkvi otrokom običajno sila zanimive. Opazujejo podobe, ki se berejo kot napet strip in pripovedujejo zgodbo. »Zakaj je Jezus nag? Zakaj Marija joka? Zakaj je padel?« mi usteca šepečejo v uho. Ko se post prevesi v veliki teden, doma vzamemo s knjižne police Sveto pismo s slikami in prebiramo zgodbe, ki se jih v svetih dneh spominjamo. Otroci se vživljajo v bogate ilustracije in z zaniman...