Blaženi papež Janez XXIII. je vsvojem dnevniku zapisoval svoje najbolj intimne misli. Na duhovnih vajah, kijih je delal med velikonočnimi prazniki leta 1950, se je že pripravaljal na to,da bo odšel k Bogu po večno plačilo. Takrat je opravljal službo apostolskeganuncija v Franciji. "Hvala Bogu, da sem reven in tak mislim umreti,"je zapisal. Prav gotovo si ni mislil, da bo postal papež! Bog mu je dal pogum,da je kot Petrov naslednik spremenil zgodovino Cerkve, 27. aprila 2014 pa borazglašen za svetnika.

 

V knjigi Janez XXIII.: Portret svetnika in Dnevnikduše preberite njegov portret, spoznajte ga v vsej njegovi iskrenosti, dobroti,veličini in preprostosti. Knjiga prinaša tudi vpogled v to, kako je bil povezans slovenskim narodom. Izšla je pri založbah Družina in Celjska Mohorjeva družba. 

 

 

Velikasobota. Moja prihodnost.

Pri sedemdesetih letih se da malo računati sprihodnostjo. Ne smem se torej slepiti. Sprijazniti se moram z mislijo nakonec, toda ne s strahom, ki slabi, ampak z zaupanjem, ki ohranja vnemo doživljenja, do dela in uslužnosti. Ni treba, da govorim o tem drugim toliko, dabi jih dolgočasil, vendar hočem sam misliti vedno na to. Dobro je in koristno,ker ponižuje nečimrnost in narekuje v vsem zmernost in mir. Glede mojih osebnihstvari bom v oporoki neke reči popravil. Hvala Bogu, da sem reven in tak mislimumreti.

Dostojanstvu,častem, dragocenim in cenjenim rečem, vsemu zemeljskemu se odrekam. Hočem panapeti vse moči, da bi dokončal razpravo »Visita Apostolica di san Carlo Borromeoa Bergamo« (Apostolska vizitacija sv. Karla Boromejskega v Bergamu). Toda pripravljensem se tudi temu odpovedati.

Včasihmi hoče kdo laskati s tem, da mi govori, da bom povišan v kardinala. To me nezanima. Če se ne bo zgodilo, do česar prav lahko pride, bom mislil, da mi jebilo tako namenjeno in bom se zahvalil Bogu.

Ko sebom vrnil v Pariz, bom nadaljeval s svojim vsakdanjim življenjem brezdaljnosežnih želja, toda s popolno zvestobo svojim dolžnostim in vdanosti dosvetega očeta. Delal bom skrbno, ljubeče in potrpežljivo, združen v edinosti ssvojim Bogom, s svojim Kraljem in Učiteljem, z Marijo, svojo drago materjo, ssv. Jožefom, svojim prijateljem, vzornikom in zaščitnikom.

Tolažitime mora zavest, da so moji znanci, duše, ki sem jih ljubil in ki jih še ljubim,že skoraj vsi na drugem svetu in da me tam čakajo in molijo zame. Ali me boGospod kmalu določil za nebeško domovino? Pripravljen sem. Prosim ga samo, dabi me poklical ob srečnem trenutku. Mogoče pa mi je namenil še nekaj letživljenja, še dosti let življenja? Potem mu bom hvaležen, toda vedno ga bomprosil, naj me ne pusti na zemlji nekoristnega za sveto Cerkev. Seveda pa najtudi o tem odloča tvoja sveta volja, o Gospod.

Zaključujem te zapiske ob donenju velikonočnih zvonov izbližnje katedrale Presvetega srca Jezusovega in veselo se spominjam svojezadnje velikonočne pridige v Carigradu; končal sem jo z besedami sv. Gregorija:Voluntas Dei, pax nostra. (Če se vdamo v voljo Božjo, najdemo svoj mir.)

 

Preberite še odlomka: Veliki četrtek, moja preteklost in Veliki petek, moja sedanjost.