Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velika sobota.

Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo, se zaključi z večerno sveto mašo velikega četrtka, ko vstopimo v velikonočno tridnevje. Kot pojasnjujejo na spletni strani Slovenske škofovske konference, dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega Sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami na nedeljo Gospodovega vstajenja.

Na veliki četrtek se spominjamo tudi zapovedi ljubezni in služenja drug drugemu.

Simbolika velikega četrtka

Na veliki četrtek se spominjamo Jezusove zadnje večerje z apostoli, med katero je Jezus ustanovil zakramenta evharistije in mašniškega posvečenja. Spominjamo se tudi zapovedi ljubezni in služenja drug drugemu.

Škofje pri krizmeni maši posvetijo olja, ki se uporabljajo pri podeljevanju zakramentov. FOTO: Tatjana Splichal

Krizmena maša

Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah obhajajo krizmene svete maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Olje posvečujejo le škofje, obred posvetitve pa se opravlja enkrat na leto.

Duhovniki pri krizmeni maši tudi obnovijo duhovniške obljube.

Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov krsta in birme ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju, pa tudi pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta svetega krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

Sveto olje. FOTO: Tatjana Splichal

Olje

Olje, ki je bilo človeku že od nekdaj dragocena snov, se uporablja v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu, zaradi mnogovrstne simbolike pa so olje uporabljali že v starozaveznem bogoslužju. Poleg tega je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija iz hebrejščine imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem, s čimer snov postane vidno znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njo maziljene.

Jezusova zadnja večerja z apostoli (Ribniški pasijon 2025). FOTO: Matjaž Maležič

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci

Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Kruh in vino zato pomenita Jezusovo stvarno navzočnost med nami in ju spoštljivo častimo.

Veliki četrtek torej velja za dan, ko je bila ustanovljena evharistija: Jezus je takrat daroval prvo evharistično daritev ali sveto mašo. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se udejanja tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolno prikazal z umivanjem nog učencem.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja.

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese ciborij s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki so Jezusova navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino. FOTO: Tatjana Splichal

Kruh in vino

Pri vsaki sveti maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva: ker sta hrana in pijača človeški potrebi, kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji svojega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolno predstavljata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolno predstavljata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri obredni velikonočni večerji, uporabljal pa ga je tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni žrtev. Hostije pri maši uporabljamo še danes.

Umivanje nog. FOTO: Jože Potrpin

Umivanje nog

Pri obredu umivanja nog škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.

Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

Na veliki četrtek ...

• se lahko duhovnikom, ki jih poznamo, zahvalimo za njihovo delo,
• se udeležimo večerne svete maše,
• v molitvi vztrajamo z Jezusom v vrtu Getsemani in premišljujemo, kaj je moral prestati za naše odrešenje,
• lahko pripravimo pashalno večerjo po vzoru zadnje večerje,
• lahko svojim domačim umijemo noge.