Duhovniki niso obvezani umivati nog ženskam med bogoslužjem Gospodove zadnje večerje na veliki četrtek, je nedavno potrdil kardinal Robert Sarah.



Prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov je v pogovoru s časnikarji dejal, da se lahko »vsak škof ali duhovnik samostojno odloči, v skladu s svojo vestjo, in glede na namen, s katerim je Gospod osnoval ta obred«.

Pojasnila kardinala Sarahja so odgovor na očitno neskladje med odlokom z dne 6. januarja, In Missa in Cena Domini, in spremljevalna pojasnila, ki jih je zapisal tajnik omenjene kongregacije, nadškof Arthur Roche. Odlok predvideva, da »duhovniki smejo izbrati manjšo skupino vernikov, ki predstavljajo raznolikost in edinost vsakega dela Božjega ljudstva« in da »te male skupine lahko sestavljajo tako moški kot ženske«.

V spremljevalnih pojasnilih naj bi nadškof Roche predlagal »obvezno« izbiro predstavnikov vseh skupin Božjega ljudstva, brez določil glede spola. Kot piše, je v rokah duhovnikov odločitev, da izberejo majhno skupino predstavnikov Božjega ljudstva – »laikov, posvečenih duhovnikov, poročenih, samskih, redovnikov, zdravih, bolnih, otrok, mladih in ostarelih – ne le ene kategorije ali enega stanja«.

Pojasnila kardinala Sarahja so bila predstavljena po tem, ko so škofje in duhovniki izrazili določeno mero zaskrbljenosti glede novih določil, ki med bogoslužjem zadnje večerje dopuščajo tudi umivanje nog ženskam. Preden je papež Pij XII. spremenil določila obreda umivanja nog in je obred uvrstil v bogoslužje velikega četrtka, so ženskam noge lahko umivali, vednar so to smele početi samo druge ženske in ne v okviru mašnega obreda.

Kot je v začetku februarja v pogovoru za medije dejal kazahstanski škof Athanasius Schneider, pomožni škof v Astani, sam po svoji vesti ne more vključiti žensk v obredno umivanje nog na veliki četrtek. Po besedah škofa Schneiderja prenovljena določila niso obvezujoča, saj je tudi sam obred umivanja nog neobvezen.

Tudi jezuit in ustanovitelj založbe Ignatius Press, p. Joseph Fessio, dodaja, kako so priporočila pogosto napačno razumljena kot zahteve: »Seveda je potrebno pojasniti, da je to dovoljenje in ne zahteva. Toda tudi pojasnila ne bodo vplivala na dejansko dogajanje.«

»Podoben položaj z že vidnimi rezultati že poznamo: ko je bilo izdano dovoljenje za sodelovanje mašnih strežnikov ženskega spola, torej ministrantk, je bilo to dovoljenje izdano škofom in ne neposredno duhovnikom (če škof tako odloči, lahko takšno prakso uvede v svoji škofiji). Povsem jasno je bilo, da nobenemu duhovniku ni obvezno imeti ministrantk, tudi če je škof izdal takšno dovoljenje. In kako se je v tem primeru ravnalo? Mnogi škofje so vztrajali, da morajo biti ministrantke v določenem odstotku prisotne pri vsakem bogoslužju.

Zato tudi to dovoljenje mnogi razumejo (in tudi upoštevajo) kot zahtevo.«

Sam obred umivanja nog pa po besedah p. Fessia nikoli ni bil obvezen. Papež bi sicer teoretično zakone kanonskega prava spreminjal po lastni želji, vendar po prototipu zadnje večerje Jezus umiva noge svojim apostolom, ne vsem učencem in ne naključno izbranim ljudem iz ljudstva, in apostolom tudi naroči, naj »drug drugemu umivajo noge«, kar pomeni, da naj bi duhovniki umivali noge duhovnikom. Če bi želeli to Jezusovo dejanje prilagoditi, da bi »bolj vključevalo vse družbene sloje«, bi s tem preprosto povsem zmedli zgodovinsko podobo obreda.

Vir: www.aleteia.com
Foto: arhiv Družine (T.S.)