Na spletni strani zgodovina.eu/slovenci/avstrijci­­_so_slovenci med drugim piše, da je bilo v 10. stoletju širše ozemlje zgornje Dravske doline še povsem slovensko in da o kakih nemških doselitvah ali ponemčevanju takrat še ni bilo govora. To je povzeto po viru Geschichte Tirols I (Josef Egger, Wagner, Innsbruck, 1870, str. 81), tudi naš zgodovinar Milko Kos je o tem precej pisal.

Ledenik Pasterze (pastirci) pod Grossglocknerjem. Foto: Ivo Žajdela

Pod Velikim klekom boste našli ime Pastirce

Piše tudi, da so se slovenski jezikovni otoki v Avstriji obdržali najdlje tam, kjer je bilo mešanja prebivalstva najmanj, to je v odročnih dolinah in hribovitih predelih. »To tudi pojasnjuje trditev planincev iz Bohinja, da so v 30. letih 20. stoletja pod Velikim klekom na skrajnem severozahodu Koroške z domačini govorili slovensko, česar so bili ti po njihovih besedah strašansko veseli, ker se z nikomer več niso mogli pogovarjati v svojem domačem jeziku. Pod Velikim klekom boste našli ime Pastirce (Pasterze).« Kot bomo videli v nadaljevanju, nikakor ne samo imena velikega ledenika pod Grossglocknerjem z imenom Pasterze (Pastirce).

Ostanki ledenika Pasterze (pastirci) pod Grossglocknerjem. Foto: Ivo Žajdela

Prva doba germanizacije se je začela sredi 8. stoletja

Prva doba germanizacije se je začela sredi 8. stoletja in je traja do leta 1460, do podpisa mirovne pogodbe v Požarnici (danes Pusarnitz v gornji Dravski dolini, zahodno od Spittala). Od takrat naprej so bili Nemci popolni gospodarji in so ves današnji južni in vzhodni del Avstrije deslovenizirali in ponemčili.

Avstrijski zgodovinar Johann Reiner je zapisal: »Umor Urha Celjskega /1456/ je omogočil uničenje mlade in za (habskurško) Koroško tako nevarne državnostne kneževine Celjskih; v vojni za njihovo dediščino pa je bila zlomljena tudi moč pokneženih Goriških.«

Ulrik II. Celjski je bil zadnji knez Celjske dinastije

Ulrik II. Celjski je bil trojni grof in zadnji knez Celjske dinastije. Ulrik je imel sicer tri otroke in vsi so umrli pred njegovo nasilno smrtjo. Sin Herman IV. se je rodil pred letom 1436, sin Jurij okrog leta 1443 (umrl je po rojstvu), hči Elizabeta se je rodila leta 1443, umrla pa leta 1455 na vzhodnem Ogrskem, v Transilvaniji, potem ko je bila tri mesece (od avgusta do oktobra 1455) kot trinajstletno dekle poročena z Matijem Hunyadijem (Korvinom). S tem je postal Ulrik brez potomcev, kar je bistveno vplivalo na slovenskost oziroma ponemčevanje slovenskega etničnega prostora.

Umor Ulrika II. Celjskega v Beogradu

Kako je Ulrik umrl, je znano. Leta 1456 je zbiral »križarsko« vojsko proti Turkom, ki so zasedli Srbijo. Toda novembra 1456, tik pred spopadom s Turki, ga je v Beogradu zahrbtno umoril Ladislav Hunyadi (bil je brat Matije Hunyadija oziroma Korvina). S tem je vojska proti Turkom, ki jo je vodil, razpadla in Turki so se lahko utrdili na Balkanu.

Umor Ulrika Celjskega je torej izjemno vplival na dogajanje v naslednjih stoletjih. Po Ulrikovem umoru je velikanska vojska proti Turkom, ki jo je zbral, razpadla in Turki so lahko potem osvajali Balkan, če pa »križarska« vojska pred Beogradom ne bi razpadla in bi se spopadla s Turki, bi morda Turke takrat izgnali z Balkana. Kot je tudi znano, so Turki povsem etnično spremenili Balkan, poleg tega so do tal porušili Madžarsko.

Posledice umora Ulrika II. Celjskega

Hkrati so z umorom Ulrika Celjski ostali brez dednega nasledstva in po pogodbi s Habsburžani iz leta 1443 so njihove obširne posesti prišle pod njih ter s tem posledično pod nemški vpliv. V trenutku smrti je imel Ulrik II. Celjski v cesarstvu in v ogrskem kraljestvu okoli 123 gradov.

Ker Celjskih več ni bilo, so se njihove dediščine večinoma polastili nemški Habsburžani in ponemčevali slovensko etnično ozemlje. Habsburžani so s Celjskimi 16. avgusta 1443 v Dunajskem Novem mestu sklenili dedno pogodbo, ki je določala, da če katera dinastija nima več potomcev oziroma naslednikov, vse prevzame druga. Ulrik je leta 1455 dedno pogodbo sicer razveljavil, vendar to ni imelo več vpliva. Z njegovo smrtjo jih praktično ni bilo več.

Boj za dediščino Celjskih

Pravzaprav se je za dediščino Celjskih potegovalo več oseb, ne le Habsburžani. Najboljši izhodiščni položaj je imel Friderik III. Habsburški, ki se je kot deželni knez in cesar skliceval na dedno pogodbo.

Odločitev je padla 16. februarja leta 1457 v Gradcu, kjer je 34 članov oziroma prisednikov sodnega kolegija, posvetnih in duhovnih gospodov, med njimi škofje in učitelji cerkvenega prava, odločilo v korist cesarja. Vsa gospostva, gradovi, posesti, vse imetje in ljudje pokojnega Celjana v mejah cesarstva naj se predajo oz. izročijo Frideriku III. Habsburškemu (cesar od leta 1440, od leta 1452 rimsko-nemški cesar), so sklenili. Vendar vsi potencialni dediči odločitve niso bili pripravljeni sprejeti, zaradi česar je prišlo do oboroženih spopadov na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem.

Pohod cesarja Friderika III. Habsburški po slovenskem ozemlju

Cesar Friderik III. Habsburški je slovensko ozemlje, dediščino Celjskih, zavzel leta 1457. Z razmeroma majhno vojsko je prijahal s smeri Gradca in se nato preko Slovenske Bistrice, Celja, Ljubljane, Kranja, Radovljice odpravil v Beljak. Ene gradove in kraje je zavzel v spopadu, še več pa s spretnim mešetarjenjem, dal jih je v zakup dotedanjim zakupnikom, čeprav (še) ni bil njihov lastnik. Pri Beljaku, v Ziljski dolini in v Dravski dolini proti Špitalu je zavzel in porušil več gradov Celjskih.

Najdlje je zahodni del posestev Celjskih branil grof Ivan II. Goriški. Njegov oče Henrik VI. in Celjan Ulrik II. sta namreč leta 1437 podpisala pogodbo o dedovanju. Ivan Goriški je spremljal Ulrika proti Turkom v Beograd in bil priča njegovemu umoru.

Toda tudi njega je vojska cesarja Friderika III. premagala na Lurnskem polju, zahodno od Špitala in moral je v Požarnici podpisati tako imenovani požarniški mir, po katerem so Habsburžani dokončno prevzeli nadzor nad slovenskimi deželami.

Požarniški mir in konec dediščine Celjskih

S požarniškim mirom je 30 gospostev Celjskih pripadlo ogrski kroni, 48 pa po habsburško-celjski dedni pogodbi iz leta 1443 cesarju Frideriku III. Prav boj za dediščino Celjskih, ki se je končal s porazom Goriškega grofa in Habsburžani, nam lepo pokaže, kako usodno za slovensko etnično ozemlje je bilo izumrtje celjskih. Po podpisu požarniškega mira so Koroški zavladali Habsburžani, ki so takrat segli še južneje na slovensko etnično ozemlje. Ta malo obširnejši opis dogajanja ob smrti zadnjega Celjskega sem navedel zato, ker je takrat slovenski etnični prostor za več kot 500 let padel pod Habsburžane oziroma pod Nemce in s tem pod ponemčevanje. Veliko o tem pove poglobljeni prikaz Vlada Habjana Vojna za kneževino Celjskih in mir 1460 v Požarnici (Pusarnitz) na Koroškem v Zgodovinskem časopisu (št. 4, 1994), ki je vsakemu dostopen preko spleta.

Marko Pernhart, Heiligenblut in Grossglockner.

Milko Kos o slovenski poselitvi vzhodnih Alp

Milko Kos je v prispevku Slovenska naselitev na Koroškem (Koroški zbornik, Ljubljana, 1946, str. 102) pisal, da so Slovenci okoli leta 580 že dosegli okolico škofijskega mesta Virunuma, okoli leta 590 pa so zasedli okraj škofijskega mesta Teurnije na Zornjem Koroškem in vsaj deloma tudi že škofijskega mesta Agunta, ki je stalo v bližini današnjega Lienza.

Lurnsko polje (Lurnfeld) je postalo najmočnejše slovensko naselbinsko jedro Zgornje Koroške in izhodišče slovenske naselitve v doline rek Lieser, Malta, Möll in zgornje Drave. Pred prihodom Slovanov je bilo tod glavno mesto Teurnia, ki je stalo na griču pri današnji cerkvi St. Peter im Holz (slab kilometer severozahodno je današnje naselje Rojach, to je Roje). Teurnia se je obdržala do »invazije Slovencev«, kot je to poimenoval Milko Kos; zadnjič se je omenila leta 591. Iz imena se je razvil srednjeveški termin Liburnia, iz njega Lurna in nato današnji Lurnfeld, po slovensko Lurnsko polje. Škof Modest je posvetil tri prve cerkve med Slovenci, ena od njih je bila cerkev »in Liburnia civitate«, na mestu današnje cerkve sv. Petra, imenovane »im Holz«, na planoti, kjer je bila antična Teurnia. Že v 9. stoletju se ji je pridružila druga cerkev, v bližnjem kraju, ki se danes imenuje Pusarnitz, slovensko Požarnica.

Najvišja avstrijska gora Grossglockner (Veliki klek). Foto: Ivo Žajdela

Slovenski značaj zgornjega podravja

Milko Kos je zapisal, da je »slovenski značaj« zgornjega podravja v virih od 9. do 11. stoletja »poudarjen«. Slovenci so, kot je zapisal, »v celotnem obsegu« naselili dolino reke Lieser. Na koncu se dolina razširi v polja, Pölla (poljana).

Lurnsko polje je bilo po Milku Kosu izhodišče tudi za slovensko kolonizacijo skrajne zgornje Dravske doline in njenih stranskih dolin na današnjih vzhodnotirolskih tleh. To se je dogajalo v zadnjem desetletju 6. stoletja in v prvih 7. stoletja v okolišu mesta Aguntum pri Lienzu. Pri Aguntumu je leta 625 prišlo do spopada Slovencev z Bavarci, v katerem so zmagali Slovenci. Ti so se potem naselili po obrobju lienškega polja, že zgodaj pa se v virih imenujejo vasi Nörcach, Görtschach, Gödnach, Dölach, Stronach, Stribach, Triestach, Amlach in Liesach. Slovenci so po zmagi nad Bavarci pri Aguntumu pri Lienzu poselili še doline naprej proti SZ in na JZ proti Sillianu in Innichenu.

Najvišja avstrijska gora Grossglockner (Veliki klek). Foto: Ivo Žajdela

Slovenci v dolini reke Möll

Prav tako »v celotnem obsegu« so po Kosu Slovenci naselili dolino reke Möll (slovensko Mele), ki je v grobem razdeljena v tri dele. V spodnjem delu sta nastali dve močni naselbinski jedri, eno je postalo cerkveno središče za spodnji Mölltal, kjer se v drugi polovici 10. stoletja omenja cerkev v kraju Velah, danes Obervellach, kar izhaja iz slovenske Bele.

Po Kosu je bil srednji del doline Mölltal (dolina reke Mele) slovensko še najmanj poseljen, ker so bili pogoji slabši.

Zgornji del, ki se konča pri Heiligenblutu, ima središče v kraju Sagritz, po slovensko Zagrič. Kos je zapisal: »Pozorišče posebno močne slovenske kolonizacije je zgornji del Mölltala, od velikega kolena reke pri Winkler /kolenu/ navzgor. Slovenska krajevna imena so na gosto poseljena notri do podnožij Grossglocknerja. Središče slovenske naselitve v zgornjem Mölltalu je iskati okoli kraja Sagritz /Zagrič/. Vas Mitteldorf med Sagritz in Döllach /Dole/ kaže s svojim imenom – kot mnoge 'Srednje vasi' drugod – na naselbinsko središče. Kasneje tu nastalo cerkveno in upravno središče je navezalo na močno slovensko naselbinsko jedro. Zgornja cerkev za zgornji Mölltal je pustila sled v skupnem imenu za pokrajino okoli Sagritza, ki se v virih od prve polovice 12. stoletja dalje imenuje Kirchheim. Slovensko ime 'Cerknica' je še danes ostalo vasi in potoku Zirknitz. Ohranitev slovenskega imena kaže, da je takrat, ko so ustanovili cerkev, bila tam še živa slovenska govorica.«

Milko Kos je še dodal, da ima visokogorski prehod iz okolice Döllach-Sagritz, kjer je obstojalo in se dolgo ohranilo močno slovensko naselbinsko jedro, na Salzburško, še danes značilno ime Windischscharte (2.727 m).

Heiligenblut, pogled na cerkev. Foto: Ivo Žajdela

Glocknerer, Klöckner, Veliki klek

Sveta Kri (nemško Heiligenblut) je kraj na skrajnem severozahodu avstrijske Koroške. Leži na višini 1.288 metrov ob vznožju najvišjega alpskega vrha v Avstriji Grossglocknerja, po slovensko Velikega kleka, pod njim pa se proti Heiligenblutu razteza nekoč zelo velik, danes že močno skrčen ledenik Pasterze, po slovensko Pastirci.

Prvi zapis o Grossglocknerju je iz leta 1561 kot Glocknerer, Baltazar Hacquet je leta 1779 zapisal obliko Klöckner; predpono gross so imenu dodali leta 1800.

Grossglockner (veliki zvonar) je ponemčeno ime za slovensko ime Veliki klek. Beseda klek izhaja iz klenkanja, to je udarjanja po zvonu, zato so tudi Nemci uporabili besedo glock (zvon).

Heiligenblut, pogled na cerkev in najvišjo avstrijsko goro Grossglockner (Veliki klek) v ozadju. Foto: Ivo Žajdela

Heiligenblut z Velikim klekom v ozadju

Gotska romarska cerkev sv. Vincenca v Heiligenblutu z visokim zvonikom, zgrajena v letih 1460–1491, daje kraju značilno podobo. Na več slikah je kraj s cerkvijo in Velikim klekom v ozadju upodobil Marko Pernhart (1824–1871) slikar koroško-slovenskega rodu. Slikal je gorske pokrajine in se je večkrat povzpel na Veliki klek in Triglav, kjer je v zgodnji dobi turizma še pred prihodom sodobnih fotografskih tehnik slikal znamenite panoramske slike. Zajel je številne perspektive, med drugim z vasjo Sveta Kri.

Heiligenblut, pogled na cerkev in najvišjo avstrijsko goro Grossglockner (Veliki klek) v ozadju. Foto: Ivo Žajdela

Slovenci pod Velikim klekom

Izhodišče na Grossglockner na tirolski strani je vas Kals, v virih prvič poimenovana leta 1197 kot Calce, kar je slovenska beseda za Kalce (kal, kališče, kaluža). Občina Kals ima 13 naselij, od tega jih je šest slovenskega izvora. Iz Kalsa vodi pot na goro čez ledenik Ködnitz, ta leži nad dolino Ködnitztal s potokom Ködnitzbach. Nemško ime izhaja iz slovenskega Kotnica (kot npr. dolina Kot s potokom Kotarica pod Triglavom).

Zemljevid Wanderlust, Möll- und Drautal, z slovenskimi imeni pod Velikim klekom.

Turistična karta Wanderlust, Möll- und Drautal

Poglejmo prav na tem območju še druga slovenska imena, že dolgo sicer ponemčena, kot jih prikazuje današnja (2022) turistična karta Wanderlust, Möll- und Drautal (1 : 80.000), na njej je tudi najvišja avstrijska gora Grossglockner in izhodišči kraj pod njo, znameniti Heiligenblut.

Razdalja med Heiligenblutom in Sagritzem je 14 kilometrov. Na tej razdalji si s strani Heiligenbluta sledijo naslednja slovenska krajevna imena. Najprej je na pragu, kjer se cesta precej spusti, ime Zlapp (Slap), tam je tudi cerkev, za njo pa tudi slap. Ta je bil nekoč, ko še ni bilo ceste, večja ovira tik pred Heiligenblutom. Dva kilometra od Heiligenbluta je kraj s cerkvijo Rojach (Roje).

Zemljevid Wanderlust, Möll- und Drautal, z slovenskimi imeni pod Velikim klekom. Pod Heiligenblutom so imena Zlapp (Slap), Rojach (Roje), Döllach (Dole), Sagritz (Zagrič), nad njima vrhova Göritz (Gorica) in Planitzen (Planica), pod obema vrhovoma potok Zirknitz (Cerknica), ki se v v Dőllach izliva v reko Möll.

Dole, Gorica, Cerknica, Zagrič

Naprej, štirinajst kilometrov od Heiligenbluta, pa je pravo slovensko središče. Najprej največje naselje Döllach (Dole), skozenj priteče potok Zirknitz (Cerknica), nad njim pa je pobočje z enakim imenom. Nad Dolami v pobočju je cerkvica z imenom Göritz (1.500 m, Gorica), nad njo vrh z imenom Planitzen (Planica), še više nad njim vrh Göritzer Wiesen (2.405 m, Goriški travnik), še malo naprej je prelaz Göritzer Törl (2.458 m, Goriška vratca), nad njim je gora Mohar (2.605 m, ni treba prevajati).

Malenkost više za Dolami je že omenjena vas Sagritz (Zagrič), pod njo, ob glavni cesti, je zaselek Winklsagritz (zagriški kot).

Potem je po dolini Möll vse ponemčeno. Največji kraj v spodnjem delu doline je Obervellach, torej Gornja Bela. Ime Bela je gotovo iz imena potoka Bela (polnega belega proda), enega najbolj značilnih imen potokov v slovenskem gorskem svetu. Pet kilometrov niže je zapis Grappen (Grapa). Nad krajem Unterkolbnitz je ime gore Koppen (2.158 m, Kopa).

Bistrice in Bele na Koroškem

V gornji Dravski dolini med Spittalom in Lienzem je krajevno ime večjega kraja Dellach (Dole). Tri kilometre vzhodneje je ime Feistritz (s cerkvico), ob potoku Feistritz (Bistrica), ki z desne priteče v Dravo.

Pri kraju Lind je vas Fellbach s potokom Fellbach (Beli potok, fell je iz beli).

Pred Sachsenburgom je vas Feistritz (Bistrica). Takoj za Sachsenburgom je Möllbrucke, kjer se iz Dravske doline pod Grossglockner odcepi Mölltal. Območje med Möllbruckom in Spittalom je spet precej slovensko. Najprej je znameniti Pusarnitz (Požarnica), kraj, znan po podpisu mirovne pogodbe požarniški mir iz leta 1460. Za Požarnico je pri rimskih izkopaninah Teurnie spet znana cerkev St. Peter in Holz, ob njej pa vas Rojach (Roje).

Ivo Žajdela, Posledice umora Ulrika II. Celjskega, Koroška, Veliki klek, Heiligenblut, slovenska imena, Demokracija, 11. 8. 2022Igor Fabjan, Na izlet pod Grossglockner za dih jemajoče razglede, Manager finance, 24. 10. 2025

1/13