Objavljamo odlomek iz knjige Janez XXIII.: Portret svetnika in Dnevnik duše. Odlomek je napisal bl. Janez XXIII. (ki bo razglašen za svetnika 27. aprila 2014) leta 1950 na duhovnih vajah v Oranu v Alžiriji leta 1950. V tistem času je opravljal službo apostolskega nuncija v Franciji.

Gre za nadaljevanje prispevka, ki smo ga objavili včeraj. Več o bl. Janezu XXIII. pa si preberite v knjigi. 

 

Velikipetek. Moja sedanjost.

Včerajsem opravil jutranjice popolnoma sam, današnje molitve s štirimi Misererein današnjo liturgijo pa v kapeli. Bral sem iz misala in v duhu mi je bilo, kotda prisostvujem obredom v kaki svečani cerkvi in kakor da jih še vedno vodimsam ali v Sofiji ali pri Svetem Duhu v Carigradu.

Mojasedanjost. Tu sem torej živ, v devetinšestdesetem letu svojega življenja in natleh pred razpelom poljubljam Kristusovo lice, presvete rane, Njegovo odprtosrce. Tu sem z vso svojo ljubeznijo in bolečinami. Kako bi mogel storiti kajdrugega kot znova se zahvaliti Jezusu, da se še vedno čutim mladega in zdravegana telesu, duhu in srcu? Nekateri mojo ubogo osebo občudujejo in častijo. Menepa je, hvala Bogu, sram pred samim seboj zaradi mojih pomanjkljivosti in zato,ker tako malopomemben zavzemam tako pomembno mesto, na katerem me želi svetioče zaradi svoje dobrote. Že dolgo opravljam svoj poklic brez napora, preprostoin ljubeznivo kljubujem vsem tistim, ki bi želeli med odlikami diplomata Svetegasedeža zunanji videz, ki bi vzbujal zdrav in zrel sadež. Jaz pa sem zvestsvojemu principu, ki ima po mojem častno mesto v pridigi na gori: Blagorubogim, krotkim, miroljubnim, usmiljenim, žejnim pravice, čistim v srcu,trpečim in preganjanim (Mt 5,3–10).

 

Jutri sledi odlomek: Velika sobota, moja prihodnost.