Učenca sta na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju. Ko se jima je Vstali pridružil na poti, ga nista takoj prepoznala. Sčasoma pa sta se lahko spomnila na vse tiste trenutke, ko jima je on v resnici lomil kruh, ko so sedeli z njim pri mizi in ko jim je govoril. Ko jima je govoril stvari, ki so se najbolj dotikale njunega življenja, sta ga prepoznavala v tem, da jima je bil blizu, da je bil z njima. 

Hostija, ki jo prejmemo pri sveti maši, je resnično med nami navzoči Jezus. FOTO: Tatjana Splichal

Emavška zgodba in resnični Jezus

Zgodba velikonočnega ponedeljka nam lahko pomaga utrditi vero, da je hostija, ki jo prejmemo pri sveti maši, »resnično med nami navzoči Jezus in ne običajen kruh«, kot je v prispevku za spletni portal Aleteia pred leti zapisal njihov sodelavec Tom Hoopes.

Hoopes je kot srednješolec izgubil vero in je imel v študentskih letih precej težav z razumevanjem Jezusove resnične navzočnosti v evharistiji. Vrstniki so ga prepričevali, da je Jezus v hostiji dejansko navzoč kot živi kruh, vendar Hoopesu njihova pojasnila niso zadoščala. Prepričalo ga ni niti dejstvo, da je Jezusova resnična navzočnost v evharistiji cerkveni nauk.

Jan Wildens: Pot v Emavs. FOTO: Wikipedia

»Jezus je mislil resno«

Oči so se mu odprle s pomočjo sodobne glasbe in posledičnega spoznanja, da smo bili »odrešeni po Jezusovi krvi – neposredno in ne duhovno«. Posvetilo se mu je, da je Jezus mislil presneto resno, ko je dejal: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.«

Kot piše, je prvič v življenju odkril resnični smisel enega izmed svetopisemskih odlomkov, večerje v Emavsu, kjer Jezus po svoji smrti sreča dva učenca, ki pa ga ne prepoznata, dokler ne začne z lomljenjem kruha – in nato izgine.

Jezus v Emavsu ni »izginil«, pač pa je le spremenil svojo podobo.

To mu nikoli ni zvenelo pretirano resnično, tako Hoopes, kajti ni mu bilo všeč, »kako Jezusa poduhovljajo«. Jezus je delal zemeljske čudeže, z vodo, slino in blatom, »ni izvajal čarovniških trikov in, na primer, kar na lepem izginil«. Pripravljen pa je bil priznati, da bi Jezus lahko storil kaj nenavadnega, če je želel sporočiti nekaj povsem zemeljskega.

Po njegovih besedah »evharistija vse pojasni«: Jezus ni več z nami v telesni obliki, temveč v podobi kruha. V Emavsu ni »izginil«, pač pa je le spremenil svojo podobo. Hoopesa je emavška pripoved prepričala do te mere, da je svoj zapis sklenil z besedami: »Naposled sem verjel. In še vedno verujem.«

Na velikonočni ponedeljek ...

• gremo k sveti maši v domači, lahko pa tudi sosednji župniji
• obiščemo svoje sorodnike in prijatelje
• se lahko odpravimo na izlet v naravo
• se znova razveselimo »velikonočnega žegna«