Nekdanji britanski ministrski predsednik Tony Blair je te dni v pogovoru za vatikanski dnevnik L’Osservatore Romano povedal, da vera, prav posebej pa katoliška Cerkev, igra ‘odločilno vlogo pri razvoju narodov in je vedno usmerjena v doseganje splošne blaginje’.

Blair, sin militantnega ateista in protestantske matere, se v pogovoru spominja svoje poti k spreobrnjenju. Povedal je, da je nanjo stopil pred mnogimi leti, ko je spoznal svojo ženo. Vera, je dejal, je bila vedno pomemben sestavni del našega družinskega življenja.

Po razmišljanju o razlikah v političnem življenju med Veliko Britanijo in Združenimi državami Amerike, kjer je skorajda obvezujoče omenjati Boga v političnih nagovorih, je Blair dejal, da se ‘v celoti strinja z vsem, o čemer sveti oče piše v svoji najnovejši okrožnici Ljubezen v resnici. Po njegovem mnenju bi to okrožnico morali vedno znova prebirati.

Kot je dejal nekdanji britanski premier, vera igra osrednjo in edinstveno vlogo znotraj družbe in za njen razvoj. Res pa je, da je težava v tem, ker želijo številni ljudje vero umakniti iz javnega življenja. Sam še vedno ni povsem razčistil s svojimi stališči glede splava in zvez med homoseksualnimi pari, ki niso povsem v skladu s stališči katoliške Cerkve, vendar meni, da s tem razprava ne sme biti končana. Ravno nasprotno, Cerkev in politični voditelji morajo razpravo o temah, o katerih imajo nasprotna stališča, nenehno nadaljevati. Ni bistvo v tem, da najdejo skupno točko, pač pa v tem, da ima Cerkev pravico vključevati se v razprave in izraziti svoje mnenje. Cerkev ne bi smela molčati.

Zato je tudi pomembno, da se stvari rešujejo po pravični poti in da v javnih razpravah ne manjka glas Cerkve, posebej pri temah, kot sta pravičnost in solidarnost med ljudstvi in narodi. Vera ima edinstveno vlogo, trdi Blair, saj katoliška Cerkev sledi Božji resnici, papež pa se na vse načine trudi, da bi kristjanom ozavestil njihovo dolžnost do oznanjevanja te resnice.

Res je, nadaljuje nekdanji premier, da to lahko včasih pripelje do spora s svetom politike, kar je kot voditelj včasih občutil na lastni koži, kljub temu pa je neizmerno pomembno, da verski vidik je prisoten. Ni naključje, da papež piše, kako je humanizem brez Boga pravzaprav nehuman, in si vedno prizadeva razjasniti, da so človeška dejanja in človeški razum omejena, če niso prepredena z vero, brez katere lahko celo postanejo nevarna.

Na vprašanje o pomenu družine v današnji družbi je Blair odgovoril z lastno izkušnjo očeta štirih otrok in povedal, da tudi na tem področju Cerkev igra pomembno vlogo. Družine se tudi soočajo z lastnimi težavami in izzivi, je dejal, in tega ne bo nikoli konec, zelo koristno pa je, če človek pri tem lahko upošteva smernice, ki jih ponuja katoliška Cerkev.