Papež Benedikt XVI. in sinodalni očetje so minuli konec tedna v vatikanski dvorani Pavla VI. prisluhnili koncertu, ki ga je svetemu očetu v čast priredil skladatelj Enoch zu Guttenberg. Njegovi taktirki so sledili člani orkestra Klang Verwaltung in zbora Neubeuern, poslušalci pa so uživali v zvokih Verdijevega Rekvijema.

Ob koncu koncerta je sveti oče nagovoril vse prisotne. V kratkem nagovoru je skladatelja Giuseppeja Verdija označil kot človeka, ki je vse življenje preučeval človeško srce, v svojih delih pa izpostavljal dramo človeškega obstoja. Njegova dela so polna nesrečnih duš, preganjanih, žrtev. To tragično videnje človeške usode odmeva v številnih delih njegovega Rekvijema, pri katerem se poslušalci soočijo z neizbežno resnico smrti in s temeljnim vprašanjem o minljivosti sveta.

Verdi, ki je v slovitem pismu založniku Ricordiju samega sebe opisal kot 'malce ateista', je pogrebno mašo zložil kot glasen klic večnemu Očetu, kot poskus, da bi preglasil krik obupa v očeh smrti, da bi ponovno odkril dih življenja, ki izzveni v tiho in občuteno molitev: Libera me, Domine.

Ta 'glasbena katedrala', je svoj nagovor zaključil papež, je neke vrste duhovna drama človeka pred vsemogočnim Bogom, drama človeka, ki ne zmore ubežati večnemu vprašanju o lastnem obstoju.