Verjamem v organskost svoje umetnosti

Priznana slovenska glasbenica in vsestranska ustvarjalka Severa Gjurin je na gregorjevo v SiTi Teatru predstavila svoj novi album Pomlad, pripoved o svetlobi in, kot pravi sama, o novem rojstvu. V pogovoru o najnovejšem glasbenem izdelku sva spregovorili tudi o vlogi umetnosti in njeni duhovni razsežnosti. Album pesmi, ki so se nabirale in medile vrsto let Album Pomlad je nastajal dolgo; demo posnetki so se, kot pravi Severa, nabirali in medili več let. Pri bratu Galu Gjurinu je posnela prvo skladbo Sonce, ki napoveduje naravnanost albuma: prežetost s svetlostjo, vedrostjo, pozitivo. Izpostavi verz »poniknem vase, v temo in luč, da se rodim lahko« in pojasni: »Tema in luč sta del vseh nas, pa to ne pomeni nujno nekaj pozitivnega ali negativnega. Če ne greš vase, v temo, se ne moreš roditi. Tudi to vidim kot smisel pomladi. V življenju pridejo različna obdobja, naloge, težave, darila, odvisno od tega, kako jih prepoznaš, in iz tega se rodiš.« To je tisto, kar je glasbenico najbolj zanimalo: človekova pot spreminjanja v analogiji z naravo, ki prav tako vedno postaja nova. »Seveda pa ne more biti vse le svetloba in lepota, ampak je nujno povezano tudi z bolečino, ker je pač vse to del življenja,« poudarja Severa, ki je po izobrazbi likovna pedagoginja. »Pri albumu sem, likovno in glasbeno, pazila tudi na ravnovesje med kičem in surovostjo.« Melanholija ji je do neke mere lastna in jo je zaslediti tudi v njeni glasbi, saj naletimo tudi na baladne pesmi, kot je Zakaj jočeš, a vendar »pleše v skladu z drugimi sestavinami, predvsem s svetlobo. To dela umetnost: lahko prinese malo katarzo, in verjamem, da se občasno preko nje preurediš.« Vprašam jo, zakaj jo tako nagovarja ravno koncept pomladi. »To je rojstvo, preporod,« pravi. »Tudi popek rastline se mora potruditi, da se prebije ven. Moja asociacija na rojstvo je nekaj cikličnega, novo obdobje, nekaj, kar se začne. Ta koncept se je v meni prebujal morda že v srednješolskih časih, ko se me je dotaknilo Botticellijevo Rojstvo Venere – lepota te slike mi je dala navdih.« Svoboda in odgovornost v umetnosti Pri svojem ustvarjanju poskuša zasledovati pojme arhitekta Ivana Vurnika, univerzalnost, nadčasnost in transcendenco, saj smo, kot pravi, ljudje lepe stvari izdelovali, »preden smo začeli hoditi na fakse za lepoto. Nekdo je vzel kamen in izdelal Willendorfsko Venero. Podobno se vedejo otroci.« A odgovor na to, ali je lepota dovolj, je lahko tudi ne. »Umetnost je težko razumeti. Če bi imela definicijo, ne bi bila odprta za neskončno možnosti in inovacij. Mislim, da je stvar občutka in poguma, duha, ki ga imaš v sebi: kaj bi rad povedal, kaj bi dal, kdo si, to je pri umetniku prvo, saj si najprej človek in potem ustvarjalec.« Severa svobodo in odgovornost dojema kot nerazdružljivo, zato prisotnost tega v umetnosti vidi kot nujno, saj narediti nekaj iz nič – to je noro, se zasmeji. »Svoboden si, da ustvariš karkoli pod tem soncem, zato je tvoja odgovornost tudi do neba. In ker si iz nič nekaj naredil, si malo božji. To je lahko zastrašujoče in je neločljivo od odgovornosti.« Glasba, ki ima smisel, težo, lepoto Ustvarjanje se zgodi, ko ne razmišljaš veliko, meni. »Misel je pomembna v drugih fazah nastajanja, recimo v evalvaciji, v začetnih fazah pa je v napoto. Sama sem zelo intuitivna, seveda pa morajo biti tudi racionalna vprašanja, kaj je problem, zakaj ti nekaj ne ustreza. Dobro je poznati svoje ravnotežje: če si preveč »v oblakih«, moraš bolj na tla, če si preveč na tleh, pa malo v zrak, tudi zato, da si lahko kakšen dan, minuto drugačen človek. To ne pomeni, da nisi zvest sebi.« Ključnega pomena je ekipa sodelavcev: »Gal kot redni sodelavec in zasedba, s katero nastopam, to so Dejan Lapanja, Uroš Rakovec, Žiga Golob, Danijel Bogataj, Blaž Celarec, so kot soustvarjalci in soavtorji omogočili čudovitost te plošče, brez njih se ne bi dalo.« Glasba je zanjo tudi duhovna izkušnja. »Ko si na odru, želiš, da ima glasba smisel, težo, lepoto, da ni površinska. Če so tako naravnane tvoje misli in vrednote, boš to tudi živel in na odru ne boš postal zelo druga oseba, ker se je v tebi misel že sedimentirala.« Tako tudi opiše svojo glasbo, kot »čustveno muziko«, v kateri si želi, da se sama kot izvajalka, njena zasedba in publika osredotočijo na »srčno esenco teh misli in besed«. Verjame v organskost v svoji umetnosti: »Napake in smeti so v redu, pretirana čistost mi daje občutek nesvobode, neživljenja.« V plošči je iskala mirnost, hkrati pa želela ohraniti moč in dinamiko. V posvetilu beremo: 'Hvala Rosi in Borisu, da je življenje lahko raj.' Severa pojasni: »V ploščo je prišepnjeno, da je posvečena hčeri in možu, in to je bila prva misel, ki se mi je zapisala, ko je plošča začela dobivati podobo.« Pečat velikonočnega časa V pesmi Od nikoder so skriti verzi, ki ji dajejo temelje: Poniknem vase in v temo in v luč, da se rodim lahko. »To ni moje,« pove. »Te besede je povedal en res simpatičen duhovnik okrog velikonočnih praznikov pred nekaj leti, govoril je o postu in veliki noči. Slišala sem ga na radiu in si rekla: to je točno to, kar želim povedati, in dodala v drugo kitico edinkrat nekaj od nekod drugod.« V isti skladbi poje tudi Kralj si v gradu – kaj pomeni kralj kraljev? »To je čudovita substanca, izčiščena, dobro od dobrega od dobrega. Sama v teh verzih najdem tudi povezanost duha in telesa. Hkrati je pogovor z nečim okrog sebe, nečim višjim, kakorkoli že to imenujemo. Mestoma sem hotela apelirati na to, da nismo le fizični, socialni, duševni: smo tudi duhovni. Tja sem kopala.« Podobno tudi pesem Zakaj jočeš vsebuje verz mir s tabo: »asociacija na religijo se hitro zgodi, a menim, da je mir s tabo nekaj univerzalnega, vsečloveškega«. V skladbe je skušala zajeti univerzalno, čeprav so zanjo osebne. Kakšni pa so načrti za prihodnost? Z zasedbo s ploščo Pomlad jo čakajo koncerti po Sloveniji, med večjimi bo 20. maja v Narodnem domu Maribor. V Celju tudi likovna razstava 9. maja, z novimi projekti pa se ta hip ne ukvarja. »Trenutno si želim predvsem čim več družinskega časa in več bližine z bližnjimi. In malo več niča. Čutim, da je del mene pomirjen, osvobojen delovnega procesa, ki postane tudi naporen, čeprav ga imaš rad. Po predstavitvi sem se nekoliko sestavljala in vesela sem, da smo tu, da se koncertira z novimi pesmimi. In hkrati vesela, da je sedaj kljub vsemu čas za več tišine.«

Dostop do članka (47174)

Verjamem v organskost svoje umetnosti

Verjamem v organskost svoje umetnosti

Album pesmi, ki so se nabirale in medile vrsto let

Bl. Jeremija – Jon Kostist

Na pot moram, je rekel medved

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.