Verjetno ni veliko glasbenikov, ki bi lahko na novinarska vprašanja odgovarjali kar s svojimi besedili. Tako je dva žanra v reviji Praznična združil Jose, raper, igralec, besedilopisec. Prav s tem je dokazal, da so njegove misli v raperskih komadih in gledaliških igrah iskrene in tudi, da je povezovanje zanj način življenja, ki bi ga bilo vredno posnemati.

Kakšna je zdaj slovenska glasbena scena in kakšno mesto ima v njej rap?

Na splošno se mi zdi, da ima slovenska glasbena scena neka sporočila. Veliko glasbe se me ne dotakne, ampak slišim dobre stvari. Rap je eden izmed teh zvrsti. Pred približno 20 leti je rap prinesel svežino v sporočilnem smislu, ampak zdaj se mi zdi, da so tudi druge glasbene zvrsti okrepile svojo sporočilnost. Tudi uglasbitev poezije je pripomogla k temu. To, da se vrti več slovenske glasbe, je pripomoglo k temu, da se ljudje trudijo. Rap je še zmeraj zelo konkreten in direkten, bolj kot kakšna druga zvrst, glede sporočilnosti pa je enakovrednost med zvrstmi.

Ali obstaja v Sloveniji izraz krščanski rap?

Nisem ga še zasledil. Vedno sva želela izhajati iz tega, kar midva verjameva, to je povezovanje in spodbujanje dobrega, predvsem iskanje dobrega pri drugem in na splošno. Najbolj me pa moti posploševanje. Kaj pomeni, če rečem: Ti si raper, Slovenec, ženska? Ali že sama beseda nekoga določa? Vsi vemo, da smo si moški med sabo različni, prav tako Slovenci.

Kot pravim v komadu Od ljudi za ljudi: važno je, kaj v glavi dogaja, torej kako razmišljaš, in da se moja družba ne deli na naše in druge, ker deljenje poraja strah in strah tudi deli. Zato zmeraj probam iskati dobro, ker verjamem, da je dobro v vsakem človeku. Sicer nisem psihiater in nimam opravka z ljudmi, ki ne premorejo empatije, ampak na splošno vidim dobro pri ljudeh, ki jih srečujem. Morda je nekdo naredil nekaj slabega, a ima rad svojega otroka. Torej neka dobrota tu je in na tej osnovi je treba graditi odnose v družbi. Tudi pri tistem, ki ti nasprotuje, moraš najti svetlo točko, čeprav se ti včasih zdi to nemogoče. Nihče tudi ni stoprocentno dober.

Treba je videti, kar ni dobro, o tem tudi govorimo, npr. v komadu Neki ne štima, to je komad o tem, kaj vse je narobe, in z vprašanji, zakaj in kako to rešit. V svojemu tekstu nakazujem, ko rečem: »Imejte se radi, je reku že Smolar Adi in to je edina rešitev.« To je v kratkem rečeno. Vsak dan to delati je naporno, ima pa sadove.

Bili ste v skupini Captamur, na zadnji plati pa imate istoimensko pesem. Se torej ni veliko spremenilo v družbi?

V srednji šoli smo se učili latinščino, ki nam je bila blizu. Captamur pomeni smo ujeti in bili smo ujeti v marsikaj: v šolsko okolje, glasbo, pravila. Na ene stvari lahko vplivaš, na druge pa ne. Na globalni ravni se dogajajo vojne, ki so oddaljene od nas in zahtevajo žrtve. Nekje je vsak dan slab. Zakaj pa so vojne? Zaradi surovin, strateških položajev, pač moči in denarja. V to smo ujeti.

V komadu Captamur rečem, da d'nar in surova sila vrtita ta planet in se sprašujem, kako iz tega kaosa narest red. Ne vem. Znotraj vsakega težkega vprašanja poskušam najti pozitivno misel, nekaj, zaradi česar vztrajamo. Sam se odločim, da bom delal to, kar mislim, da je prav, ne glede na to, da drugi tega ne delajo. Jaz bom še zmeraj poskušal. To je moj edini odgovor na to, da živim v svetu, ki mi ni najbolj všeč. To mi ne bo vzelo poguma. Treba pa se je spraševati, kaj je prav. Vsi delamo napake, izziv pa je najti pot, da to popravimo, izboljšamo. Drugega ne moreš spremeniti, lahko mu samo pomagaš, da bi se spremenil.

Nestrpnost se je s prihodom migrantov v slovenski družbi okrepila. Kako sami vidite to situacijo?

Res je, da se je nestrpnost pri nekaterih ljudeh povečala. Žalosti me, kako se tisti, ki pišejo o beguncih, izražajo. V besedi je moč. Vsak od nas ima odgovornost za izrečeno. Ali je res vsako človeško življenje sveto? Po tem, kako nekateri govorijo o beguncih, bi rekel, da se jim odvzema status človeškega bitja. To je po mojem najbolj zaskrbljujoče. Kot sem rekel že v pesmi Od ljudi za ljudi – »vsi se rodimo, vsi mamo želje, upe, vsi se bojimo, vsi mamo svoja veselja, vsi trpimo«.

Morali bi se začeti zavedati, od kod izvirajo vojne in krize, ki ljudi prisilijo, da zapustijo svoj dom. Vse to izvira iz sistema, ki dosega dobiček in udobje na račun izkoriščanja in trpljenja nekoga drugega. Če bi se globalno tega bolj zavedali in bi nehali razmišljati samo o gospodarski rasti in novih stvareh, ki jih moramo imeti, da bomo srečni, bi lahko tudi našli pot za spremembo na bolje. S pritiskom na tiste, ki ustvarjajo ta neskončen krog hlepenja po več in več oziroma z izstopom iz tega kroga. Potrebujemo zavest o tem, da smo vsi povezani in enostavna izključitev preostalega sveta dolgoročno ne prinaša rešitve.

Foto: Luka Matijevec

Celoten intervju si preberite v reviji Praznična.