Ali ni hecno: tri leta sta ga imela pred očmi, sledila sta mu, poslušala njegove besede, a ko sta Vstalega srečala, ko sta bila z njim ves dan na poti, ko sta se z njim pogovarjala in prerekala, ga nista prepoznala.

Vstajenje spremeni človeka. Tako tistega, ki je vstal, kot tistega, ki vstajenje zgolj opazuje. In ga ne razume. Vstajenje spremeni. Do neprepoznavnosti.

Tudi mi dostikrat, če ne kar neprestano bežimo: stran od ponorelega sveta, ki ga čedalje manj razumemo in se ga bojimo. Bežimo od ljudi, ki nas spravljajo ob živce in ob pamet. Celo enako misleči, enako čuteči in enako verujoči se ne prepoznamo. Ker enako ni isto kot isto. In nismo isto misleči, isto čuteči in čisto isto verujoči.

In ne trdim, da moramo biti isti. Pa čeprav smo eno in isto telo.

In se nam dogaja, da strastno debatiramo, da se iskri in da nam srca gorijo (glej Lk 24, 32). A šele, ko sedemo za mizo, da bi drug drugemu dali, kar imamo – to, iz...