Tisti župnik, ki kuha

Marko Čižman

Župniki večinoma kar precej časa preživimo med ljudmi in zato doživimo marsikaj lepega, težkega, pa tudi smešnega.

Odkar sem prišel na župnijo, imam navado, da del silvestrskega večera hodim voščit od hiše do hiše. Ker delujem v mestni župniji, večinoma nikoli ne vem, kdo bo prišel ven, ko pozvonim. Včasih sem prijetno presenečen, ko se srečam s kakšnim od zvestih faranov. Spet drugič se zgodi, da se z ljudmi začudeno pogledamo, saj oni prvič vidijo mene, jaz pa njih. Tako sem nekega silvestrskega večera pozvonil pri neki hiši.

Gospod je prišel do okna in me skozi zaprto okno začudeno pogledal.

Ker sem mu prijazno pomahal, je okno nekoliko priprl in bolj rezervirano vprašal: »Kaj pa želite?«

Jaz: »Župnik sem iz Podutika, pa sem vam želel samo voščit srečno novo leto!«

On (že malo bolj nasmejano): »Pa menda ne tisti župnik, ki kuha?«

Jaz: »To sem jaz.«...