Najprej je urednik v Družini, št. 8, 24. februarja 2002 objavil pismo dr. Borisa Gombača iz Ženeve, v katerem je nanizal vrsto skrajno spornih in provokativnih vprašanj, poglejmo (mednaslovi so moji, op. I. Ž.).

»Zato bi rad opozoril na nekatere stvari«

V Družini z dne 28. oktobra, 18. novembra in 25. novembra /2001/so se nekateri pisci dotaknili povojnih pobojev v Sloveniji v letih 1945/46. Od vseh teh avtorjev najbolj izstopa v pretiravanju Jože Bartolj, zato bi rad opozoril na nekatere stvari. 

Jože Bartolj, Komentar tedna, Zdenko Zavadlav, Stanislav Klep, Ivo Žajdela, Družina, 28. 10. 2001 ...Ali je kdo protestiral? – leta 1972

O povojnih pobojih so pisati za širšo javnost v zagrebškem Vjestniku leta 1973; Zaliv, Trst (1974); Naši razgledi (1975); Sterle F., Veliki finale na Koroškem ..., 1976, itd. Dogodki pa so bili javna skrivnost že od 1945. Ali je kdo zato protestiral, ko je leta 1972 papež Pavel VI. sprejel Broza v Vatikanu? Je (!), tržaški nadškof A. Santin! Kaj pa v Sloveniji in slovenski kristjani?! Ali je katera ustanova (razumnik) izrazila pisni pomislek (odstopil?), ko je Univerza bila poimenovana po Kardelju (eden od glavnih odgovornih za poboje)? Leta 1988 se začne govoriti o spravi med tistimi, ki jih je nemogoče spraviti, to je živimi m mrtvimi. Nekaj se je tudi naredilo po pravni poti tako, da so končno be­sedo imeli sinovi bivših oznovcev, ki niso mogli, jasno, pljuniti na spomin lastnih staršev.

Trditve Marijana Eiletza o neodgovornem obnašanju vodstva v Vetrinju

Po večletni raziskavi menim, da je najbolj verjetno število pobitih v Sloveniji v prvih šestih mesecih po »osvoboditvi« 40-50 tisoč ljudi (8.000 Slovencev). Dodati je treba še pokole okrog sedemsto ljudi iz Trsta, tisoč petsto iz Gorice, več kot tisoč pripadnikov nemške manjšine na Slovenskem; več tisoč ljudi že med vojno.

Končno leta 2000 nekdo izpriča: »(...), 19. maja 1945, v angleškem štabu je bilo generalu Krenerju rečeno. da bodo zavezniki smatrali domobrance, ki bodo ostali v uniformah, za vojne ujetnike, tiste, ki se bodo preoblekli v civilno obleko, pa za begunce. Tega (...) Krener domobrancem ni sporočil. (...) 25. maja je Krener sprejel nekega domobranca, ki je ušel predaji komunistom (...) in ga je dal zapreti (...). Štab preimenovane Slovenske na­rodne vojske je začel izvajati nesmisel­no mobilizacijo med civilnimi begunci, namesto da bi ukrepal ravno nasprotno in iz domobrancev napravil civiliste. Ta ukrep je brez vsakega dvoma dokazoval porazno inteligenčno stopnjo naših odgovornih osebnosti. (...) V soboto, 26 maja, (...) se je oglasil tudi sin bivšega ministra Ljotića, ki je videl predajo, pa se je Krener le norčeval iz njega in ga imel za »zmešanega« (...). Civilni člani NO prav tako niso verjeli takim pričevanjem (...). 27. maja (...) neki civilist, ki je videl predajo, se je vrnil v Vetrinj, pa tudi njemu niso verjeli. V ponedeljek, 28. maja, (...) so spet odšli k angleškemu poveljniku, gen. Murrayu (...). Murray se jim je izvijal in dvoumno odgovoril, da ne ve, kam transporti odhajajo, je pa on odgovoren, da se opravijo (...) in bo moral uporabiti tudi silo, če bi bilo treba. Ne vem, kako so mogli iz tega pogovora naši predstavniki sklepati, da Angleži domobrancev res ne vračajo v Ju­goslavijo«. (Eiletz, M., Moje domo­branstvo in pregnanstvo, Celje, Mohorjeva družba, 2000, str. 162–163). Podobne navedbe je podpisanemu osebno izpričal bivši domobranec (eden od avtorjev zbirke Tudi mi smo umrli za domovino), še preden sem bral Eiletza.

»Pisanje o 'genocidu' nad slovenskim narodom se mi zdi čisto natolcevanje«

Omenjena pričevanja pojasnjujejo, zakaj nobene od sprtih strani še danes ne zanimajo ne sodni ne zgodovinski procesi o tem največjem zločinu v zgodovini slovenstva. To niso bili zgolj »zmedeni časi«, ampak »nori časi«; mnogi izvajalci pobojev so bili hkrati pobijalci in žrtve, ki so bili dobesedno porinjeni v klanje in so zaradi tega pozneje imeli hude travme. Osebni napadi na nekatere udeležence (ne krivce!) teh pobojev kažejo na strahopetnost tistih, ki bi v pomanjkanju poguma, da bi se lotili »maršalov«, radi opravili s »kaplarji«. Ni mi tudi jasno, kdo naj bi bil sodnik (tožilec?) in kako naj se sproži kazenski pregon za dejanja, ki so se pred skoraj šestimi desetletji na veliko dogajala v Evropi in, razen redkih izjem, vsa ostala nekaznovana. Zato se mi zdi pisanje o »genocidu« nad slovenskim narodom čisto natolcevanje. Za poboje po letu 1945 pa je podal dobro pravno analizo S. Klep v Družini 18. novembra 2001. Strinjam pa se s pisci, da je potrebno o teh dogodkih pisati, kar tudi sam počnem že vrsto let. Takratnih zablod pa prav gotovo ne bomo pojasnili s tem, da se z »inkvizicijskim» prstom kaže na neke domnevne odgovorne ljudi, kajti s tem se ustvarjajo samo nove krivice. Dr. Boris Gombač, Ženeva

Domobranci Kunstljevega bataljona v taborišču Vetrinj maja 1945. Foto: Marjan Kocmur

Družina, 3. marec 2002 / Jože Bartolj / O pobojih in Krpanu

Na to Gombačevo pisanje je bil najprej objavljen odziv Jožeta Bartolja O pobojih in Krpanu (Družina, 3. marec 2002), ki je napisal naslednje: Dr. Boris Gombač se je oglasil iz Ženeve s pismom z naslovom Povojni poboji in krivda, kjer mi pripisuje izstopanje s pretiravanji o številu po vojni pobitih žrtev komunističnega nasilja. Teh naj bi bilo po pisanju nekaterih časopisov sredi svinčenih sedemdesetih (70.!) let, kakih 40 do 50 tisoč, od tega 8.000 Slovencev ... Ker gre za številko, ki se zgodovinsko kar naprej ponavlja in vztrajno marginalizira zločin, ki je bil storjen, naj povem, da sem v svojih razmišljanjih izhajal iz števila žrtev (231), ki so dokumentirane in popisane v slovenjebistriškem rudniku.

Žrtve revolucionarnega divjanja po »osvoboditvi«

Kar pa se drugih številk tiče, naj navedem morda nekaj bolj sveže podatke, ki so zapisani v Farnih spominskih ploščah. Do zdaj sta izšli dve knjigi o zamolčanih žrtvah, ki nimajo svojega groba in se jim odreka pravica do mrliškega lista. V 156 župnijah je evidentiranih 8.910 žrtev, ki so bile pobite po 9. maju 1945. Slovenskih župnij je okoli 900, skupno naj bi jih obdelali 280, tako da smemo pričakovati, da bo vseh slovenskih popisanih žrtev revolucionarnega divjanja po »osvoboditvi«, še enkrat toliko. Tako govorijo podatki, ki niso bili objavljeni leta 1973 v zagrebškem Vjestniku ..., ampak za njimi stojijo popisovalci in evidenčni listi.

... potem lahko besedo genocid črtamo iz slovarja in spomina

Pravno o genocidu lahko govorimo, ko je bil izvršen zločin nad neko skupino zaradi političnih, verskih, nacionalnih ... vzrokov. Če ni bil ukaz (maršalov?) o likvidaciji tolikšnega števila vojnih ujetnikov genociden, potem lahko to besedo črtamo iz slovarja in spomina.

Kar pa zadeva obsodbe in kazanje s prstom, ki povzroča nove krivice, naj navedem samo primer obsodbe nekdanjega domobranca Vinka Levstika, kateremu je bila lani izrečena sodba, za dejanje, ki naj bi ga storil »pred skoraj šestimi desetletji«. To se do zdaj ni zgodilo še z nobenim revolucionarjem, čeprav zdaj nekatera imena krvnikov poznamo! Se pa z dr. Gombačem popolnoma strinjam, da je potrebno obsoditi nekdanji komunistični sistem na čelu z maršalom, ki je 45 let vladal na kosteh in represiji nad svojimi nasprotniki.

Pa še beseda o Martinu Krpanu

Pa še beseda o Martinu Krpanu, katerega lahko vsak bere, kot mu leži in njegov estetski okus dopušča. Naj povem le, da je Josip Stritar o Krpanu leta 1874 zapisal, da gre za posrečeno »burko«, v kateri Levstik ni hotel slikati slovenskega ljudstva. Anton Slodnjak je že v tridesetih letih zapisal, da je bil Krpan kmečki tihotapec, ki po opravljenem poslu, ki ga ne zmore noben dunajski velikaš, zavrne ponujeno cesarično in za svoje delo zahteva gmotno plačilo. Težko bi torej jaz razvrednotil Martina Krpana, kot mi zamerita Branko in Vlasta Klander, pa še Miha Naglič v DeloviSobotni prilogi. In ker smo že pred kratkim dobili leksikon o slovenskih literarnih junakih, naj povem, da je ista založba pred tremi leti izdala knjigo svojega urednika Aleksandra Zorna z naslovom Nacionalni junaki, narcisi in stvaritelji, kjer je podoba literarnega (anti)junaka Martina Krpana dokumentirana in ponujena v osebni razmislek!

Družina, 10. marec 2002 / Ivo Žajdela / Krivda?!

Ker je bilo treba na pisanje Borisa Gombača odgovoriti (v Družini je bilo to mogoče, v kakšnem drugem glasilu takrat težje ali nemogoče), sem (Ivo Žajdela) pod naslovom Krivda?! dal objaviti naslednje.

V Družini, št. 8, je bilo 24. februarja 2002 objavljeno pismo nekega bralca, kjer je ta nanizal vrsto nesmislov in krivičnih očitkov na različne naslove. Počakal sem en teden, ali bo kdo odgovoril na najhujšega med njimi. Ker se to ni zgodilo, sem prisiljen na kratko odgovoriti spodaj podpisani.

Očitki se občasno pojavljajo ves čas od tragičnih dogodkov naprej

Pisec je citiral iz knjige M. Eiletza Moje domobranstvo in pregnanstvo in omenil nekega domobranca, ki naj bi mu povedal podobno obtožbo domobranskega vodstva v Vetrinju, ki naj bi vedelo za vračanje domobrancev v roke partizanom, pa vračanja ni zaustavilo.

Ti očitki se občasno pojavljajo ves čas od tragičnih dogodkov naprej. Temeljijo na nekaterih indicih, iz katerih bi se lahko sklepalo, da je domobransko vodstvo res ves čas vedelo za vračanje in da tega ni preprečilo. Omenja se Ljotićev sin, ki se je rešil in vrnil v taborišče v Vetrinju že 26 maja. V naslednjih dneh so se različni predstavniki obračali na angleško vodstvo, ki jih je vse po vrsti odslavljalo z lažnimi zagotovili, da domobrance v resnici vozijo v Italijo. Šele vrnitev zdravnika dr. Janeza Janeža 30. maja in še nekatera druga preverjanja so dokončno potrdila kruto resnico, da Angleži pod zaveso grobih in ciničnih laži opravljajo umazano delo.

Tu nimamo dovolj prostora, da bi razpravljal, zakaj se je, kljub jasnemu opozorilu o vrnitvi, zadnji dan odločilo za vrnitev še 500 domobrancev.

Domobransko vodstvo v Vetrinju je bilo v neizmerno težkih razmerah

Če je do neke mere treba razumeti bolečino preživelih ter njihovo iskanje krivde na različnih straneh, pa je težko razumeti mnoge druge, ki ponavljajo zgodbo o (so)krivdi domobranskega vodstva v Vetrinju. Pri tem ne gre izključiti tudi zlonamernosti s temi očitki.

Domobransko vodstvo v Vetrinju je bilo v neizmerno težkih razmerah. Za njimi je bila neka vojna, ki jo je izsilila (v pogojih okupacije) komunistična re­volucija /natančneje: komunistično nasilje/. To vojno so, tudi zato, ker je bila izsiljena, pravkar izgubili. Umakniti so se morali iz domovine v tujino. Tako kot med vojno so tudi zdaj računali na Anglo-Američane. Kdo bi si lahko tedaj zamislil, da so Angleži sposobni takšnega zločinskega izdajalskega dejanja?

Po bitki je pač lahko biti general

Danes je drugače, saj vemo tako rekoč vse. Vemo, kakšno vlogo je kdo igral, vemo za grdo vlogo angleškega vojaškega vodstva tiste tragične dni, vemo, kam so v resnici odvažali domobrance in civilne begunce, in vemo seveda, kaj je potem sledilo. Takrat tega ni nihče vedel. Po bitki je pač lahko biti general. Tudi če kdo danes reče, da so bili indici in da bi se moralo bolj dosledno preverjati vse, tudi zaradi konstelacije zavezniških sil, je to še vedno lahko le lahkotni očitek za nazaj.

Pomen bremena odgovornosti za svojo vojsko

Potem ko se je domobransko (in politično) vodstvo znašlo v Avstriji, pod pričakovano zaščito Angležev, je to vodstvo, zaradi novih okoliščin, nosilo še večje breme odgovornosti za svojo vojsko. V razmerah, v katerih se je naenkrat znašla ta vojska, je obstajala velika nevarnost, da razne dezinformacije povzročijo dodatno demoralizacijo. Tej bi sledila panika, dezertacije, skratka težko obvladljiva zmeda. Še enkrat: kdo je takrat vedel, da se bodo stvari odvile zelo tragično! Prav zato, ker mi danes to vemo, moramo zelo paziti, da z očitki nismo krivični, da smo realni in precizni in da jih, če že, naslavljamo na prave naslove. Mimogrede, predsednik Narodnega odbora dr. Joža Basaj je takrat z vrnitvijo izgubil dva svoja sinova. Če bi zarota oziroma vedenje o tem, kaj se dogaja, res obstajalo, bi svoja sinova zanesljivo rešil. Sicer pa je ta »argument« z Basajem odveč. Nobene zdrave razumske logike ni, da je kdorkoli od domobranskega vodstva sodeloval v angleški zaroti.

Prevelika tragedija se je zgodila in preveliko krivdo nosijo slovenski komunisti

Bolečino preživelih ter nekatere očitke, ki so jih ti naslavljali na svoje vodstvo po vojni, lahko razumemo, zlonamernosti drugih pa ne smemo razumeti in ji ne dajati potuhe. Prevelika tragedija se je zgodila in preveliko krivdo nosijo slovenski komunisti (ter nekateri Angleži), da bi to krivdo zdaj po krivici drobili tudi na tiste, ki si je ne zaslužijo. Tudi če so preživeli (npr. domobranski poveljnik Krenner), je bilo njihovo življenje uničeno.

Isti pisec pisma je naslovil očitek tudi na slovenske kristjane, zakaj v komunistično-udbovskem režimu niso protestirali zaradi različnih stvari. Pa menda ne misli resno?

Franc Blatnik: Ponavljanje tega, kar razlagajo duhovi KPS

Na uredništvo je poslal v objavo svoj odziv tudi Franc Blatnik iz Ljubljane, objavljen je bil pod naslovom Poboji – krivda, poglejmo.

V osmi številki Družine je nanizal dr. Boris Gombač iz Ženeve nekaj pogledov, ki vsebujejo znane spornosti ali pa so celo ponavljanje tega, kar razlagajo duhovi KPS. Nekaj poudarkov: nihče da ni protestiral ob obisku Tita leta 1972 pri papežu, nihče se ni zganil proti imenovanju Univerze po Kardelju, Angleži na Koroškem so dali vedeti, da bodo preoblečene domobrance imeli za civiliste, oblasti v povojni Evropi pri drugih ljudstvih so enako ravnale kot pri nas, o povojnih pobojih naj bi le pisali in ne ukrepali.

Ne predstavlja si posledic za liste, ki bi ugovarjali ob Titovem obisku pri papežu

Dr. Boris Gombač verjetno ni živel v domovini, ker očitno ne pozna dovolj razmer in si seveda ne predstavlja posledic za liste, ki bi ugovarjali ob Titovem obisku pri papežu. Nestrinjanje bi zahtevalo utemeljitev. Ta pa bi bila kljub vsej pravičnosti in utemeljenosti za protestnike usodna: oblast ne bi trpela razlage, da bi se moral vrhovni partijski veljak podati na pot Miloševićeve smeri, ki je tedaj vodila v Nürnberg. Manj sporno je imenovanje Univerze po Kardelju. Ta ustanova je bila povsem uglašena s cilji KPS oziroma je bila eno njenih orodij. Tvorno je sodelovala pri maličenju slovenske zavesti, ko je bilo v tej doktrini sovraštvo do odstranjenih ljudi in miselnosti, ki je pritajena ostala v ljudeh, povzdignjeno v največjo vrlino ter imela (in še vedno ima) zasluge za to, da je sprejemljiva samo tista zgodovina, ki jo izkazujejo in utrjujejo gozdovi marmorja in brona in ki se še vedno podaja v šolskih učbenikih.

Nesmiselno je sklicevanje na dano besedo zaveznikov na Koroškem pri obljubi, da bodo preoblečene domobrance imeli za civiliste. Dovolj pričevanj imamo, ko so partijski oboroženci ob spremljavi angleške vojske iskali po begunskih taboriščih preoblečene domobrance. Da se je angleška vojska na Koroškem izkazala bolj vdana zvijači kot doslednostim pri svojih zagotovilih, ne gre zgubljati besed.

Dr. Gombač skorajda izenačuje žrtve s storilci zločinov

Ravnanje oblasti s sodelavci zavojevalcev v povojni Evropi je z razmerami pri nas neprimerljivo. Dr. Gombač skorajda izenačuje žrtve s storilci zločinov, ker da so imeli ti pozneje hude psihične travme. Ta ugotovitev je skorajda neresnična. Nasprotno! Pri vsem grozovitem obsegu množičnega odstranjevanja, ki je bilo izvedljivo ob organiziranosti velikega dela vojske OF, je zaskrbljujoča opaznost ravno v tem, da so ti poboji, izvedeni na najbolj okruten in ponižujoč način, pustili pri udeležencih tako malo ali skoraj nič travmatičnih zaznav. Prej kot to je pri pripadnikih vojske OF (na terenu) zaznati zagnanost, v kateri ni kakega obžalovanja. Pred približno petnajstimi leti je tedanji predsednik ZB javno obžaloval, da so jih takrat še premalo pobili. Če je kdo že omenjal udeležbo, se je obnašal tako, kot se je obnašal pripadnik ZB na dražgoškem slavju ob znani spornosti.

Ne o norih in zmedenih časih, treba je govoriti o zmedenih in norih ljudeh

Dr. Gombač piše o norih in zmedenih časih. Treba pa je seveda govoriti o zmedenih in norih ljudeh. Žal pa je nekaj te zmedenosti v slovenskem prostoru še vedno opaziti. Kaj bi ne bilo za zdravega duha neke narodne zavesti čudno, če že ne nesprejemljivo, da isti ljudje, ki so toliko časa zatirali človekove svoboščine, danes z najvišjih oblastnih vrhov oznanjajo, kakšne vrednote to so? In da to počno isti ljudje v nespremenjeni organizaciji, ki so bili prej v prvi vrsti v borbi za utrditev ljudskih stisk (ZB!). Nekaj take zmedenosti je zaznati tudi pri dr. Gombaču, ko priporoča le pisanje o neprijetni preteklosti, odklanja pa ukrepanje. Pri pisanju seveda naj ne bi prizadeli načrtovalcev in izvajalcev slovenske pogubnosti, čeprav ima tako pisanje zgolj tehtnost mnenja posameznika. Ali si lahko predstavljamo, s koliko večjo zagrenjenostjo hi umirali tisti na dnu brezen ob (tudi Gombačevem) spoznanju, da še po 57-ih letih, kljub razglašeni pravnosti, oblast ne bo prevzela v pretres organizacije in ljudi, ki so izvedli to pogubnost? In to z nadvse čudno razlago, namreč da bi pri tem ne prihajalo do novih krivic. Očitno se tudi dr. Gombač nagiba k spoznanju, da so najhujša iztirjenja sprejemljiva, če že ne dopustna, le da mora imeli izvajalec potem dovolj moči in časa, ko z dolgoletnim terorjem prestraši ljudstvo V toliki meri, da to sprejme strah, utesnjenost, občutek brezpravnosti in nemoči za stalnice svojega življenja.

Z domobranci so se pred morilskimi komunisti v Avstrijo, na Vetrinjsko polje, umaknili tudi civilisti. Vir: Foto: Marjan Kocmur

Boris Gombač: Vprašanja, na katera še vedno nisem dobil odgovorov

Nato je dr. Boris Gombač napisal še eno besedilo in ga poslal v objavo na Družino, objavljeno je bilo 14. aprila 2002 pod naslovom Povojni poboji in krivda (II.), poglejmo, kaj je napisal tokrat.

Na moje prvo v pismo v Družini mi gospodje Bartolj, Blatnik in Žajdela odgovarjajo po »domače«, brez argumentov in mi očitajo »trditve« o dogodkih, o katerih postavljam zgolj vprašanja in na katera še vedno nisem dobil odgovorov. Določeni »moji nesmisli« pa niso nič drugega kot pričevanja neposrednih udeležencev (Eiletza) in bi se morali tisti, ki mi očitajo »zmedo, nesmisle itd.«, obrniti na pravi naslov in predvsem pravočasno. Žajdela zapade tudi v protislovje, ko meni očita »nesmisle in krivične očitke«, samo par stavkov za tem pa tudi sam delno potrdi Eiletzevo pisanje, ko se sprašuje »(...) zakaj se je kljub jasnemu opozorilu o vrnitvi zadnji dan odločilo za vrnitev še 500 domobrancev«. Kar se tiče travm pobijalcev, gospodu Blatniku priporočam članek Žajdela, I./Sever, J. Slovenci pod zemljo (Mladina, 30. 10. 1990).

»Da se jih vrne čim več, sicer bo ostala Slovenija brez katoliških mož in fantov«

Kot dopolnitev svojega prejšnjega pisanja navajam podpisano (!) pričevanje domobranca, ki je tudi sam čakal na poboj: »(..) Zakulisna pogajanja o vrnitvi domobrancev in civilistov so se začela 18. maja 1945 (..). Pogajanje za domobrance je vodil polkovnik Krener z dvema oficirjema, za Odbor narodne rešitve (ONR) pa duhovnik Kette s svojo skupino. (...)

Skrivna pogajanja so ti pogajalci večini ONR zamolčali. Verjetno bi še naprej molčali, če se Odboru ne bi pojavil sin Ljotića, ki je iz transporta pobegnil, ki je bil prek Podrožce 22. maja vrnjen v Jugoslavijo. Povedal je, da Srbe vračajo v Jugoslavijo. Hkrati se je v Odboru pojavil tudi slovenski železničar z isto novico. Oba so obdolžili za komunistična provokatorja in jih brutalno izgnali iz taborišča. (To mi je osebno povedal Ljotić ob blagoslovitvi križa njihovemu soborcu pod vasjo Setnik, 1995 leta.)

To je bil najverjetneje povod, da so pred dnevom vrnitve, 23. maja, le obvestili o vrnitvi domobrancev celotni Odbor. Odbor se je razdelil v dve skupini: pogajalska skupina je zahtevala, da se o vrnitvi v Jugoslavijo zamolči: da se jih vrne čim več, sicer bo ostala Slovenija brez katoliških mož in fantov; če se razbežijo, bodo za Slovenijo za vedno izgubljeni.

Skupina, »ki jo je vodil Matija Perme, je zahtevala ...«

Druga skupina, ki jo je vodil Matija Perme, je zahtevala, da je treba domobrance takoj obvestiti, naj se razbežijo, ker jih zanesljivo čaka samo še smrt. Zahtevala je, da se pri prvi jutranji maši domobrancem pove, organizira kolektivni upor ali masovni pobeg. Prepiri za in proti so trajali celo noč. Skupini, ki je hotela zjutraj domobrance obvestiti, so to fizično preprečili. Odgnali so jih v šotor in zastražili. (...) Matija Perme se je leta 1970 vrnil iz ZDA. (...) Večkrat me je prosil dobesedno, (...), če je kdaj mogoče, povej in napiši resnico in samo resnico o tem zločinu in sramotni izdaji, o kupčiji za duše in telesa slovenskih domobrancev!« (Ljubljana 28. 1. 2002, podpis)

Na eni strani imamo tako pričevanja neposrednih udeležencev morije, na drugi strani pa trditve tistih, ki – rojeni globoko v povojnem obdobju – nam dopovedujejo, da »nobene zdrave razumske logike ni, da je kdorkoli od domobranskega vodstva sodeloval v angleški zaroti«. Ker ne moremo prek tednika Družina voditi polemike, predlagam omenjenim gospodom, da vsi skupaj organiziramo simpozij, na katerem bo vsak od nas povedal lastno mnenje.

Obisk angleškega feldmaršala Harolda Alexandra V Vetrinj, desno sta generala Charles Keightley (povsem desno) in generalmajor Horatius Murray, 4. junija 1945. Takrat je bilo že »vse« prepozno. VIR: knjiga Nikolai Tolstoy The Minister and the Massacres

Pisanje Borisa Gombača je bilo izrazito zlonamerno do domobrancev in Cerkve

V gornjem besedilu je Boris Gombač nanizal še več hudih očitkov glede ravnanja domobranskega vodstva v Vetrinju ob vračanju domobrancev v Slovenijo. Ker sem že takrat precej vedel o tej neizmerno veliki, zapleteni in hudi problematiki, se mu še enkrat odgovoril, 5. maja 2002, pod naslovom Krivda (2), poglejmo.

Pisanje Borisa Gombača iz Ženeve v Družini, 24. 2. 2002, pod naslovom Povojni poboji in krivda je bilo izrazito zlonamerno do domobrancev in Cerkve. Kolikor mi je omejeni prostor dopuščal, sem mu na eno od skrajno spornih trditev odgovoril. V svojem odgovoru 14. 4. 2002 Gombač nadaljuje s skrajno spornimi (»rekla kazala») očitki.

Če so vprašanja nekompetentna in za nameček še povsem odkrito zlonamerna ...

Uvodoma je zapisal, da sem mu odgovoril »po 'domače', brez argumentov« in dodal, da je postavljal »zgolj vprašanja«, na katera še vedno ni dobil odgovora. Tisto »po domače« se mu je verjetno zapisalo, saj bi mu enak »očitek« kdo lahko vrnil. Odgovori na njegova »vprašanja« pa so seveda lahko samo takšni, kot so ta »vprašanja«. Če so vprašanja nekompetentna in za nameček še povsem odkrito zlonamerna, potem tudi odgovori ne morejo biti dovršeni.

Eiletzevo pisanje je bilo, milo rečeno, čisto špekuliranje

Sklicuje se na »pričevanja neposrednih udeležencev (Eiletza)« in nam dopoveduje, da bi se morali obrniti nanj in »predvsem pravočasno«. Pravočasno?! Kam pa naj bi se obrnili? O tistem Eiletzevem pisanju, ki ga je navedel, pa naslednje. Gre za čisto špekuliranje. Žal nimam prostora, da bi vse vzroke za stanje, ki je to špekuliranje povzročilo, tu navajal. Tisti očitek Krennerju, da je zavestno predal svojo vojsko v smrt, je seveda sam po sebi skrajno absurden. Zgodbe o Ljotiću in še nekaterih, ki se jim je uspelo rešiti in priti nazaj v Vetrinje, so seveda pretresljive. Toda obravnavati jih je treba v kontekstu takratnega izjemno težavnega in zgoščenega dogajanja. Vsaka vojska, ki bi bila v takšnem položaju kot takrat Krennerjeva, bi v takšnem primeru ravnala podobno. Mi danes vemo »vse«, predvsem to, kaj se je zgodilo pozneje. Nam je zato »lahko« deliti očitke in iskati krivce – tudi tam, kjer jih ni. Toda s takšnim početjem, kot je tudi Gombačevo, delamo nekaterim veliko krivico, saj ne upoštevamo mnogih pomembnih detajlov takratnega dogajanja, ne upoštevamo takratnih omejenih informacij, ki so jih akterji imeli.

Eiletzevo »pričevanje« je skonstruirano sklepanje na osnovi nekaterih podatkov

Tisti navedeni Eiletzev del ni pričevanje iz prve roke, ampak je skonstruirano sklepanje na osnovi nekaterih podatkov. Ker pa manjka cela vrsta drugih podatkov – zakaj jih »zgodba« ne vsebuje, lahko le domnevamo – in ker se je o tistih tragičnih dogodkih veliko pisalo, danes vemo o njih kar precej. Verjetno se Gombač zaveda, da je na krivične očitke težko odgovarjati, zato je tako suvereno vztrajen. Toda celota njegovega pisanja, z izrazitim zlonamernim nabojem, ter množica nenatančno navedenih špekulativnih »vprašanj« (v resnici hudih očitkov) mu odvzemata večjo vred­nost. Če bi res hotel razčistiti kakšne nejasne mu zadeve, bi pisal drugače; ne tako dosledno v odklonilnem duhu.

Gombačev domobranski »pričevalec« je bil izmišljeni konstrukt

Očita mi »protislovje« v mojem odmevu in celo zapiše, da sem tudi sam »delno potrdil« Eiletzevo pisanje (ko sem omenil zadnji dan vračanja). Seveda ni nobenega protislovja in nobenega potrjevanja Eiletzevih bolečih iskanj krivde. Žal tako kot pri Gombaču: iskanj krivde na napačnih naslovih.

Posebej zanimivo (zame seveda, za bralce verjetno manj) je Gombačevo nadaljevanje pisma, ko navaja za »dopolnitev svojega prejšnjega pisanja« »podpisano (!) pričevanje domobranca«. Najprej, ta »dopolnitev« je brez prave vednosti, saj je avtorja tega »pričevanja« preprosto zamolčal. Zakaj, lahko le ugibamo. Če bi imel s svojim pisanjem dobre namene, bi ime zapisal. Saj ni nobenega razloga, da ga ne bi. Zato lahko utemeljeno posumim, da je ta njegov »pričevalec« konstrukt.

Niti sledi ni o čem takem, o čemer govori Gombačev »pričevalec«

Še enkrat sem šel skozi kar obsežno literaturo o vetrinjskih dogodkih, pozanimal sem se pri kakšnem redkem še živem udeležencu dogajanja (pogovorov) v Vetrinju in nikjer ni niti sledi o čem takem, o čemer govori Gombačev »pričevalec«. Mimogrede: Ljotić se je vrnil v Vetrinje v no­či na 27. maj, zato je »23. maj«, ki ga omenja Gombačev »pričevalec«, neresničen. Kot je neresničen tudi omenjeni 22. maj (srbsko skupino so namreč vrnili 24. maja). Če že o nečem danes pišeš v javnosti, navajaj vsaj točne datume, še posebej, ko gre za neštetokrat navajane datume oziroma dogodke.

Namen, kako domobransko vodstvo čim bolj očrniti

Zgodbica o »zamolčevanju« oziroma celo preprečitvi obveščanja domobrancev je iz trte izvita. Glede na to, da je bilo o vetrinjskem dogajanju zelo veliko napisanega in objavljenega (npr. knjiga Vetrinjska tragedija) in ker so nekateri v svoji neskončni bolečini iskali krivdo tudi na nepravi strani, je praktično nemogoče, da takšen podatek, kot ga omenja Gombačev »pričevalec«, ne bi bil že zdavnaj objavljen in razbobnan.

Ker pa je nasploh Gombačev namen, kako domobransko vodstvo (in Cerkev v prvem pismu) čim bolj očrniti, ga očitno dejstva (oziroma laži) ne zanimajo preveč.

Zdravorazumska analiza gradiva nam vstvari postavlja na pravo mesto

Na koncu je Gombač zapisal, da imamo na eni strani »pričevanja neposrednih udeležencev morije«, na drugi pa trditve tistih, ki smo »rojeni globoko v povojnem obdobju«. Najprej, »neposredni udeleženci« česa so tisti, ki jih Gombač navaja, ali »morije«, kot je zapisal, ali vseh tistih pogovorov, odločitev, okoli katerih podaja tako uničujoče špekulacije. Drugič, žal je od takrat minilo 57 let in le s težavo se še najde kdo, ki je bil takrat blizu dogajanjem in ki bi vedel iz prve roke kaj povedati. Imamo pa kar precej raznega pričevanjskega gradiva, žal je močno pomešano s čustvenim pristopom, ki ga je porodilo globoko razočaranje. Toda poštena in zdravorazumska analiza vsega tega gradiva nam vendarle stvari postavlja na pravo mesto. Govoriti danes o nekakšni zaroti, zavestnem in naklepnem (npr. Krennerjevem) sodelovanju pri vračanju v komunistično klavnico je preveč očitno zlonamerno.

Založba Družina je leta 2010 izdala zajetno knjigo o Vetrinju (440 strani), v kateri je prikazana »vsa« problematika in bi ji bilo težko kaj novega dodati.

Komunisti in Udba so prek svojih pisunov v medijih klevetali svoje žrtve

V režimu so komunisti in Udba prek svojih pisunov v medijih klevetali svoje žrtve. Zakaj je zdaj Gombač stopil v to igro? Na koncu predlaga »organiziran simpozij«, na katerem »bi vsak od nas povedal svoje mnenje«. Ali za tem predlogom stoji želja – zdaj, ko je sam v visoko nakladni Družini izstrelil svoje puščice –, da na »napad« oziroma diskreditacijo ne bi bilo odgovorjeno? Kaj pa naj bi se pogovarjali »za gostilniško mizo«? Saj obstaja veliko gradiva, na osnovi katerega si lahko vsak, ki mu je za pošten pogled na svet, izdela dokaj razvidno podobo.

Ve se, kdo so glavni krivci za revolucijo /za komunistično nasilje in nepopisno morijo med vojno/ in za tragedijo protirevolucije. Iskati danes neke (so)krivce pri ljudeh, ki so morali žrtvovati vse in bili na koncu uničeni, je vendarle malo preveč.

Ivo Žajdela, Povojni poboji in krivda, Vetrinj, domobranci, Boris Gombač, Jože Bartolj, Franc Blatnik, Družina, 24. 2. 2002