Ali so politiki nedotakljivi, kako močne so vezi med njimi in mediji ter kako se kažejo, je le nekaj vprašanj, ki so jih pri Radiu Ognjišče postavili gostom predzadnje okrogle mize na temo slovenskega medijskega prostora. V Mengšu so bili radijski gostje časnikar Družine Bogomir Štefanič, urednik Planeta TV Rajko Gerič, časnikarka Financ Petra Sovdat, časnikar TV Slovenija Bojan Traven ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov Slovenije Tino Mamić.

Da je povezavo med politiko in mediji mogoče zaznati vsak dan v vsebini člankov in prispevkov, je poudarila Sovdatova. Po njenem mnenju težavo pri nas predstavlja dejstvo, da se mediji večinoma opredeljujejo za neodvisne, a če spremljamo razmere in zakulisje, se da razbrati, kje so interesi tistega, ki je zgodbo prodal. »Medijev brez politike ni in politike ni brez medijev. Na nek način smo usodno povezani,« je prepričan Gerič. Kot je pojasnil, so mediji na svetu, da nadzirajo politiko in o njej poročajo, politika, ki želi na ljudi naslavljati svoja sporočila, pa brez medijev niti ne more delovati, zato si prizadeva biti čim prisotnejša v njih na sebi všečen način. »Naša naloga je, da poskrbimo, da naša javnost, to so naši bralci, gledalci in poslušalci, dobi verodostojne informacije.«

Štefanič idealni prostor politike vidi kot prostor, kjer se sprejemajo odločitve, ki krojijo skupno dobro. V takšno politiko smo po njegovih besedah vpleteni vsi. »Kot temeljna vez med politiko in mediji se tukaj kaže državljan, saj smo vsi v njegovi vlogi: politiki na operativni ravni in mediji, ki naj bi ga oborožili z informacijami, da lahko dejavno vstopa v politične procese.« A resničen svet je, kot je dodal, precej drugačen, je »svet nekega vzajemnega ljubezensko-sovražnega odnosa, v katerem prevladujejo različni interesi«.

Traven ugotavlja, da je bolj kot v politiki težava v časnikarju, če je ideološko naravnan in svojega dela ne opravlja po vrednostni osebni presoji. Prepričan je, da težava ni v svetovnem nazoru, ki ga ima vsak človek. Ko časnikar spremlja politiko, je v resnici zavezan samo ustavi in zakonom, pri nas pa se dogaja, da časnikar v razmerje s politiko vstopa z neko svojo ideološko podlago in je potem do enih sovražen, do drugih ljubeč, odvisno od tega, na kateri strani je. Mamić ocenjuje, da je slovenski medijski prostor predvsem tesno povezan s politično levico. »Politikom levice največkrat sploh ni treba posredovati pri časnikarjih, saj mnogi že vedo, kaj morajo narediti, vedo, kaj mislijo strici iz ozadja in kaj želijo«, je bil kritičen. Po njegovem mnenju je naš medijski prostor neuravnotežen, celo nenormalen.

Geriču ni všeč označevanje medijev, saj v njih ustvarjajo samosvoje osebe, ki morajo verjeti v svoje delo. »Mandat javnosti, da v njenem imenu sprašuje, raziskuje, razkriva, odkriva, zahteva odstope in pojasnila, pade takrat, ko začne delati navijaško, objavlja informacije, ki ne držijo, nepreverjene informacije, informacije, za katere točno ve, da ne držijo, a je nekdo naročil, da jih mora objaviti. Takrat se novinarstvo konča«, je bil jasen. Pojasnil je tudi, da politika je in bo, velikokrat tudi prek oglaševalcev, ki so za velik del medijev edini vir prihodkov, vedno in povsod pritiskala, a treba jo je znati ustaviti, pri čemer ima veliko vlogo urednik. »Če se politika ustavi na vratih odgovornega urednika, je stvar pod nadzorom. Če se to ne zgodi in odgovorni urednik celo poskrbi, da gredo sporočila politike naprej do uredništva, nastane težava.«

Da so prav uredniki velika težava v slovenskem medijskem prostoru, saj je precejšen del ideološko naravnanih, je prepričan Traven, takšna je po njegovih besedah tudi ljubljanska fakulteta za družbene vede, ki izobražuje časnikarje. »Mi regeneriramo, vzgajamo cele generacije mlajših novinarjev, ki so izrazito ideološko nestrpni«, je opozoril. Obenem je dodal, da na koncu ne gre za leve oziroma desne temveč za slabe oziroma dobre časnikarje. Kot je še poudaril Traven, se politika zlahka zarije v medije, če ni dobrih časnikarjev.

»Ni težava, da je nek medij opredeljen. To poznajo vse razvite države. Pri nas je težava, da se to zavija v tančico neodvisnosti«, je menila Sovdatova. Prav tako v Sloveniji vidi veliko težavo pri opredeljenih medijih, ki se imajo za servis svoje opcije, namesto da bi bili do te še bolj kritični. »To je naloga časnikarjev: da so kritični najprej do vseh, predvsem pa do svojega lastnega pola, da bodo volivci tega pola vedeli, ali je slab ali dober.« Mamić je ob tem spomnil, da ima večina politikov za sabo svoje zgodbe. »Težava je, ker so ene zgodbe opisane v kriminalkah, druge pa v doktor romanih.« Zato Mamić ne deli stališča mnogih, da so vsi politiki enaki in da imajo vsi politiki umazane roke. »Če se poglobite v zgodovino zadnjih 20 let, boste opazili, da je z določenimi politiki povezana organizacija, ki ima ogromno imen, trenutno govorimo o stricih iz ozadja, ki so nedotakljivi.« Tega bi se morali časnikarji veliko bolj in sistematično lotevati.

»Ko bo slovenska medijska pokrajina bolj pluralna, verjamem, da nekoč bo, ko bodo novi mediji, ki nastajajo na internetnih platformah, ko se bodo oblikovala medijska zavezništva, ko bodo igralci bolj jasno razporejeni, ko bodo uredniške politike vidnejše, ko bodo bolj jasne lastniške strukture, bodo odpadla etiketiranja, ker bomo vedeli, s kom se pogovarjamo«, pa je za konec poudaril Štefanič.

Vir: Radio Ognjišče / M. M. Š.

Foto: Radio Ognjišče